Jezik ljubezni je dotik.
V nekaj minutah nas dotik spremeni!
Zgodba. Reader's Digest (maj 1995, str. 155): Sestrina roka pomoči.
Prezgodnje rojstvo dvojčkov, sestrice in bratca. Nastanili so ju v inkubatorju. Sestrica, šibkejša, po predvidevanju ni imela dovolj moči za preživetje. Sestra v nočni izmeni je poslušala intuicijo, prekršila bolnišnična pravila in dvojčka dala skupaj v isti inkubator. Nepričakovano je bratec vrgel roko čez sestrico in jo objel. Kmalu se je bitje njenega majčkenega srca stabiliziralo, temperatura se je normalizirala in - preživela je. Tudi doma sta vedno spala objeta.
V prejšnjem desetletju je znanost našla odgovor ali dotik lahko zdravi. Novejše znanstvene raziskave potrjujejo, da je zaradi pomanjkanja ljubezni v najbolj zgodnjem obdobju življenja v možganih manj ključnih celic, s katerimi mislimo, se osredotočamo in povezujemo s svojimi občutki. Brez te povezave ne moremo dovolj dobro nadzorovati svojega vedenja in telesnih sprememb, ki zrastejo iz teh občutkov. Prvi čut se razvije po štirih tednih nosečnosti. To je dotik. Najprej na ustnicah in ličkih. Po 14 tednih na ostalih delih telesa. Sluh se razvije pri 22 - 24 tednih. V mamici.
Tri znanstvena odkritja delovanja možganov so za vedno spremenila naše razumevanje sebe.
Prvo je odkritje, da (bogate) življenske izkušnje in telesno gibanje, dinamične misli in gibanje, sprožijo nevrogenezo, novo rast možganov celotno življenje.
Drugo je odkritje, da takšne izkušnje v nekaj minutah (!) sprožijo odziv na nivoju genov v možganih in telesu in začne se rast, razvoj in zdravljenje na način, ki bi ga še pred leti opisali kot čudež.
Tretje je odkritje, da z mislimi neprestano spreminjamo prvotni biokemični zapis. Spreminjamo spomine. Nenehno smo v procesu ustvarjanja in spreminjanja strukture možganov in telesa, od misli do genov. Ta izjemna odkritja nudijo čudovito hrano naši domišljiji, naši ustvarjalnosti in spremenjen, svež pogled na način zdravljenja, zdravja in neravnovesja, ki vodijo k telesnim in duševnim boleznim.
Novo bitje za zdrav razvoj rabi varnost in ljubezen. Zaželenost. Ko mamica govori, premika glavo, kot bi želel slišati vsako njeno besedo. Povsem blizu je njeno srce, polno ljubezni. Srce, ki je blizu devet mesecev. Ta čas je pomemben. Za zdrav razvoj novega bitja. Varnost, ki jo zagotavlja mamičina ljubezen, ki v njun odnos ne dovoli neljubečih vplivov, kot so kofein, tein, nikotin, hud telesni napor, pomirjevala, .. Biokemični pogovor ne vsebuje sporočila o nezavednem odporu do skorajšnjega novorojenčka. Ne, njun odnos je zavit v umirjenost, nenehen tih pogovor, za katerega se ve, da ju bo spremljal še dolgo.
Do trenutka, ko se oba pripravita na prihod na svet, na srečanje. Zdaj, v tem trenutku, bo prvi preskus. Izjemno zahteven. Katerega potek in izid bo pomembno vplival na celotno življenje tega bitja. Prihod na svet je za oba izjemno zahtevno in izjemno pomembno dejanje. Za mlado bitje še bolj. Prihaja na svet, v povsem novo, popolnoma drugačno okolje. Do sedaj je bilo vse tu. Toplota, ritem ljubečega srca, hrana, varnost. Poslej bo pomanjkanje česarkoli moral zahtevati na edini možni način. Z glasom. Za prihod na svet, to njuno zahtevno preskušnjo, je enako kot prej. Skorajšnji novorojenček čaka na biokemični, nezavedni, tihi klic: "pripraviva se!". Najprej se pripravi mamica. Umirjena, varna, ljubljena, ve, globoko v sebi natančno ve, kdaj bo. Svečani dogodek, ki ju bo povezal za vse življenje. Vedenju o vsem tem je primešan tudi strah. A ga zna odriniti iz svoje globine. Zaveda se, da kemični izklop njene bolečine trajno vpliva na razvoj bitja, s katerim se je dnevno pogovarjala kar devet mesecev. Pomirjevalo resda umiri mamico, a ustavi žar energije bitju, ki po devetih mesecih potrebuje vsak najmanjši zavitek energije. Mora priti na svet. Mora. Človeku pred takšnim, tako zahtevnim dejanjem, ne damo pomirjevala.
Trenutkov srečanja z medsebojnim dotikom ne pozabimo. Ni jih v dnevnih mislih, občutkih. Ti in kasnejši občutki so glasba našega življenja, po kateri bomo nezavedno plesali vse življenje. Vrtela se bo v neskončnost. Ne da bi se zavedali. Tudi pomanjkanja dotikov ne pozabimo. Globoko v svojem notranjem vesolju so doma. Ta glasba ni prijetna. Telo vedno govori resnico.
"Tu sem in rad te imam, mamica moja. Tudi ti me imaš neskončno rada!" To je vse za zdrav razvoj. V trenutku prihoda na svet mlado bitje mora občutiti, da je ljubljeno. Mamica in ponosni oče to sporočita tako, da to povesta. Slišati mora njun glas. Čutiti mora dotik. Stik s srcem, ki ga pozna. Mlado bitjece mora občutiti svojo mamico. Dotik kože tam, kjer je njeno srce. Srci morata tudi zunaj ostati neločljivi.
V 21. stoletju smo in ne vračamo se v čase Marije Tereze, ki je želela red od tako mladih bitij. Dojenje po urniku. Ni pomembo ali me kliče, dojenje je po urniku! Ne ve kdaj je dovolj. To vem jaz in mu z odstavljanjem vcepim nedobro.
Moj otrok ima vse, ljubezen, varnost, mene. Prva tri leta so tako neskončno pomembna. In takšni otročki nimajo krčev, ki trajajo tedne, celo mesece.
V prekipevajoči ljubezni, s katero je odeto malo bitjece, ni prostora za strah.
