Gostja je dr. Tina Bregant

Kaj se plete po glavi našega malčka - razvoj možganov od otroštva do odrasle dobe

Uvod

V zadnjih letih se je znanje o živčevju, zlasti o delovanju možganov močno povečalo. Nova znanja često potrjujejo in utemeljujejo, kar so intuitivno vedeli dobri starši in vzgojitelji. Da bi imeli otroke radi in jih uspešno vzgajali, sicer ni potrebno razumeti biokemičnih procesov, ki se dogajajo v naši glavi in telesu, je pa koristno poznati vzroke za določeno vedenje in vzgojne principe. Starševstvo namreč pomembno določa razvoj in nastanek biokemičnih sistemov osrednjega živčevja, ki otrokom že v otroštvu, pa tudi kasneje, v odrasli dobi, omogoča srečno in izpopolnjujoče življenje.

V prispevku predstavim nekaj osnovnih dejstev o možganih. Dobro jih je poznati, se jih zavedati, ne pomeni pa to seveda, da bo zato vaše življenje lažje. Morda boste celo težje sprejeli kakšno odločitev, bo pa zato ta odločitev bolj utemljena. Morda boste po prebranem le zavzdihnili, ker toliko novih znanj pa morda res ne potrebujete. Vzemite tiste, ki se vam zdijo zanimivi, najbolj eksotični in o njih premislite. Morda boste odkrili kaj novega...

Kakšni so možgani otrok

Odrasli in otroški možgani se razlikujejo. Razlikujejo se tako po teži, videzu, anatomskih kot biokemičnih značilnostih kot tudi po procesih, ki se odvijajo. Ob rojstvu donošenega, zdravega novorojenčka možgani tehtajo 300 g, kar predstavlja 10% telesne teže. Tekom razvoja bodo možgani zrasli do končne teže 1400 g, kar bo le še 2% telesne teže. Nevroni bodo predvsem zoreli, torej se bodo biokemično pričeli razlikovati, razvijali se bodo dendriti in aksoni, povečevalo se bo število povezav – sinaps. Število sinaps bo največje v starosti 6-12 mesecev, nato pa se bo število povezav spreminjalo glede na njihovo uporabo po načelu: uporabi ali izgubi.

Že med nosečnostjo in v otroštvu se izrazijo manjše genetske posebnosti. Pokaže pa se lahko tudi precej izrazit vpliv okolja. Radi rečemo, da na razvoj vliva tako biološka narava kot okolje. V občutljivem obdobju, ki ga uravnavajo posebne molekule, vezane na biološko notranjo uro, izkušnje nepovratno vplivajo na razvoj posebnih predelov živčevja.

Novorojenčki lahko izgubijo polovico svojih nevronov še preden se rodijo. Ta proces imenujemo redčenje, pomeni pa propad nepotrebnih nevronov, ki ne dobivajo dovolj signalov. Ob rojstvu ima vsak nevron možganske skorje 2500 sinaps, v starosti 2-3 let se število sinaps poveča na 15000. V prvem mesecu življenja število vseh sinaps poskoči s 50 trilijonov na 1 kvadrilijon. Če bi tako hitro raslo tudi dojenčkovo telo, bi se v tem času zredil s 4 na 80 kilogramov telesne teže.

Sinapse, k sreči, nastajajo, se krepijo ali izginjajo vse življenje, kar imenujemo plastičnost. Sinapse, ki jih uporabljamo pogosteje, se ohranijo in lahko tudi okrepijo. Tiste, ki jih ne uporabljamo dovolj, izginejo. Sinapse, ki se uporabljajo istočasno, se med seboj povežejo in uskladijo. Dinamični procesi na sinapsah omogočajo obdelavo informacij v otroštvu, kar imenujemo razvojna plastičnost. Poznamo pa tudi procese učenja in pomnjenja tudi kasneje, kar imenujemo plastičnost učenja in spomina; ter nadomestitev izgube funkcije ob poškodbi, kar imenujemo plastičnost, ki jo vzpodbudi poškodba.

Opisani procesi plastičnosti so podvrženi okoljskim vplivom: če spodbujamo učenje, bomo spodbujali nastanek, krepitev in ohranitev povezav, ki se jih učimo. Bolečina, okužba in vnetje pa, nasprotno, zavirajo aktivnost nevronov, sinapse so podvržene izginotju. Tako lahko pozabimo tudi že dobro usvojena znanja in veščine.

Ne samo povezave, tudi število možganskih celic se spreminja. Nevroni nastanejo pred rojstvom, le izjemoma nastanejo na novo. Na nastanek nevronov vpliva zunanje okolje, poznamo pa tudi območja možganov, ki so bolj nagnjena k tvorbi novih nevronov. Možganske celice imajo za razliko od npr. kožnih celic zelo omejeno možnost regeneracije in so tudi precej ranljive. Njihova ranljivost je v različnih obdobjih različna.

Kaj se dogaja v možganih otrok

V prvih dveh letih življenja se možgani izredno hitro razvijajo. Vzpostavijo se temelji za razvoj govora, učenja, logičnega mišljenja in tudi čustvovanja. Zgodnje otroštvo je kritično obdobje za razvoj večine sistemov v osrednjem živčevju, ki omogočajo veščine in znanja, ki jih potrebujemo kasneje v življenju. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: kvalitetna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje, ki omogočajo optimalno uresničitev vrojenega, genetsko določenega poteciala posameznika.

Razvoj živčnega sistema je proces, ki se dogaja predvsem pred rojstvom. Zorenje živčnega sistema pa se dogaja zlasti po rojstvu. Nerazvitost je posledica prirojenih razvojnih motenj ali okvar v zgodnjem otroštvu. Zato pri razvoju živčevja pri sicer zdravih otrokih raje uporabljajmo izraz »nezreli« namesto »nerazviti«, saj možgani sicer zdravih novorojenčkov, otrok in mladostnikov ter prav tako oni sami, niso nerazviti. Za svojo starost so namreč povsem razviti. So pa nezreli.

Dinamične procese na sinapsah, ki so udeležni pri učenju, smo nekoliko že opisali. Za usvojitev novih veščin je potrebna uskladitev velikega števila sinaps, često celih področij možganov. V občutljivem obdobju, ki ga uravnavajo posebne molekule, vezane na biološko notranjo uro, izkušnje nepovratno vplivajo na razvoj določenih predelov živčevja. Pomembno vlogo igra vtisnjenje.

Otroštvo velikokrat razumemo kot obdobje intenzivnega učenja. V razvoju možganov res poznamo časovna obdobja, ki omogočajo v tistem času najbolj optimalen razvoj določenega področja možganov. Imenujemo jih kritična obdobja. Kar se naučimo v tistem času, se naučimo hitreje in bolj temeljito kot v kakšnem drugem obdobju. Žal to pomeni tudi, da zamujeno obdobje težje kasneje nadomestimo. Nekatera področja možganov so lahko pri v ranem otroštvu zlorabljanih ali hudo zanemarjanih otrocih precej manjša kot enaka področja pri zdravih otrocih, ne glede na to, kaj se dogaja kasneje v mladosti. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: kvalitetna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje omogočajo optimalno uresničitev vrojenega poteciala posameznika. Za različne predele možganov obstajajo različna občutljiva obdobja. Tako je npr. za govor ključno obdobje do četrtega leta starosti, glasbo obdobje med tremi in desetimi leti, logiko do četrtega leta itd.

Za učenje je pomemben vzgled. Raziskave so pokazale, da znajo otroci pri dveh letih tudi do 300 besed več od svojih vrstnikov, če se starši z njimi pogovarjajo bolj intenzivno. Branje na glas spodbuja razvoj otrokovih možganov. Otrokova sposobnost učenja se ob vzpodbudnem okolju lahko poveča tudi za četrtino. Prehrana in ljubeča skrb za otroke je za razvoj možganov izredno pomembna, kar so pokazali s številnimi raziskavami pri otrocih, ki niso bili optimalno prehranjeni oziroma so utrpeli pomanjkanje hrane. Ker se živčevje prične razvijati že ob pričetku nosečnosti, je prehrana žensk v rodnem obdobju in nato v nosečnosti tudi izredno pomembna. V dobrobit dojenja danes ne dvomimo. Dojenje omogoča optimalno prehrano dojenčka in pomaga (tudi preko oksitocinskega odgovora) krepiti čustveno vez med materjo in dojenčkom.


Kaj pa stres

Pri otrocih se v stresni situaciji, tako kot pri odraslih, sprošča kortizol. Kortizol je počasi delujoč hormon, ki nastaja v nadledvičnih žlezah in nam s sproščanjem glukoze v kri pomaga odgovoriti na stres. V možganih lahko v visokih koncentracijah ostane nekaj ur, pri ljudeh z depresijo pa tudi več dni ali celo tednov. Otroški možgani se še razvijajo, zato so bolj občutljivi na delovanje kortizola. Če je kortizola preveč in se sprošča predolgo, se razvoj določenih sistemov v možganih poruši. Hipokampus, predel odgovoren za nastanek dolgotrajnega spomina, se pri ponavljajočem stresu skrči, kar lahko vodi k težavam na področju spomina in verbalnega funkcioniranja. Poruši se tudi biokemično ravnovesje: količina serotonina, je zmanjšana, kar lahko vodi do agresivnega vedenja in v depresijo; nizki nivoji dopamina in noradrenalina pa lahko povzročijo pri otroku, da se težje osredotoči in ima motnje pozornosti. S ponavljajočim izpostavljanjem otroka stresu lahko dosežemo hipersenzibilizacijo kortizolnega - stresnega odgovora, ki se nato v stresni situaciji vedno znova neprimerno aktivira. Sistem neprimernega stresnega odgovora se s starostjo vzdržuje ali še okrepi in ti otroci se tudi kasneje, kot odrasli, ne zmorejo učinkovito upreti stresu, hkrati pa so podvrženi nastanku depresije, anksioznosti in zlorabi alkokohola.

Ker se stresu in težavam v življenju ne moremo izogniti, se pri otrocih potrudimo, da vzpostavimo okolje, kjer se otrok večinoma dobro in varno počuti, je ljubljen in ima dovolj čustvene podpore, vključno z ljubečim telesnim stikom kot je božanje in crkljanje. Na ta način otroku nudimo razvoj hormonskega sistema, ki je kortizolu nasproten. To je sistem endogenih opioidov ali hormonov sreče, med katere prištevamo tudi oksitocin. Ko nas preplavi oksitocin, smo srečni in zadovoljni. Ob zadostni podpori dopamina pa smo radovedni in kreativni, kar nas samouresničuje. Ljubeče, prijetno okolje zaradi vpodbude sistema endogenih opioidov dobro vpliva na razvoj in delovanje možganov.


Zaključek

Razvoj možganov je osupljiv. Obdobje pred rojstvom je ključno za nastanek celic osrednjega živčevja, njihova sposobnost delovanja pa se oblikuje in spreminja tekom življenja. Možgani so ves čas podvrženi vplivom narave in okolja. Zdrava, zadovoljna nosečnica omogoča še nerojenemu otroku optimalen začetek, močno, čustveno odgovorno in varno starševstvo ter ustrezna čustvena stanja kasnje pa imajo zaščitno biološko funkcijo. Med nosečnostjo in v otroštvu se oblikujejo sistemi, ki se lahko kasneje aktivirajo v vsakdanjem življenju, tudi ob stresu, in omogočajo uresničitev bioloških potencialov, tudi optimalnega delovanja možganov in najvišjih dosežkov človekovega uma. Otroku lahko zdravo obdobje nosečnosti in prijazno, ljubeče starševstvo da popotnico za vse življenje. Tako otroku lahko omogočimo, da bo srečen in samouresničen posameznik

Starši lahko otrokom nudimo okolje, v katerem otroci v največji meri razvijejo in kasneje izkoristijo svoj potencial. V zgodnjem otroštvu se namreč vzpostavijo ključni vzorci delovanja in mišljenja. Kasneje v odrasli dobi se ti vzorci lahko spremenijo, a napor in čas, da pride do teh sprememb, je često izjemno velik.

* * * * * * * *

 

Objavljeno v reviji Jana, 6. aprila 2010

NADLEŽNE ALERGIJE MALO DRUGAČE
Jih povzročimo sami?

VZROKI

V današnjem svetu je vse več oseb z boleznimi, katerih zunanji znaki so zelo različni. To so astma, alergije na hrano, cvetni prah, plesni, prah, kemične snovi, kronična utrujenost, fibromialgija, atopični dermatitis, multipla skleroza, luskavica, sladkorna bolezen (I), kronično vnetje arterij, .. vse imajo skupno: obrambni sistem napade napačno tarčo. Namesto uničevanja nam nevarnih mikroorganizmov, se izčrpavamo v napadanju neškodljivega cvetnega prahu, beljakovin v hrani ali celic našega telesa. Obseg bolezni je res velik. Je kdo med našimi bralkami, bralci, ki ne pozna vsaj eno osebo s takšnimi znaki?

Trije glavni vzroki so.

Prvi glavni vzrok za takšne odzive je prešibka povezava mamice in dojenčka. Ko pridemo na svet, z dojenjem prejmemo podatke, ki jih rabi notranji um za prepoznavanje nevarnosti. Kemična informacija je vsebovana v mamičinem kolostrumu. Novemu bitju mamicapreda svojo modrost o tem kaj ni nevarno in na kaj se je nujno takoj odzvati z uničujočo močjo.

Drugi je odtujevanje človeštva iz narave. Bivanje med štirimi stenami, dihanje in uživanje vse večjega števila novih kemikalij, vse to bi naše prednike uničilo in to je glavni vzrok, da se naše um-telo ne počuti varno na celičnem nivoju.

Tretji vzrok za takšen način delovanja obrambnega sistema je zaznavanje in odzivanje na nevarnosti. Kaj se zgodi v trenutku, ko moje um-telo zazna nevarnost? Hipoma pride do močnega odziva, ker podzavest dojema, da gre zares. In takšen je tudi odziv. Odziv je genetsko naravnan, vsebina ne povsem. Kako vemo, kaj je in kaj ni nevarno? Tega se naučimo. Kdo nas to uči? Starši, osebe, ki so v času prvih let z nami. Učimo se iz izkušenj. Naši odzivi so programirani. Vsa dogajanja si zapomnimo, saj je ključnega pomena, da vemo kaj je dobro in kaj je nevarno, kje je ljubezen in kje je strup. Možgani v hipu, ko pride do zaznave in spoznanja nevarnosti, vključijo najmočnejši alarm. Sporočilo je povsem jasno: zdaj gre za preživetje! Poudarimo, da je realnost vsakega človeka drugačna. Gre za naše zaznavanje nevarnosti! Povsem nepomembno je, kako to zaznajo drugi. Vseeno je, kako izgleda naše življenje od zunaj, zunanji, materialni svet. Kar je pomembno, so naši občutki. Resnično štejejo le občutki, notranji svet, zato je odziv ljudi na en dogodek lahko povsem različen. Vzroki za današnje stanje in naš odziv, vse to je skrito globoko v podzavesti, zato je v sedanjosti nedostopen zavesti. Ne spomnimo se.

In kaj naredimo z energijo, ki je pripravljena za boj ali beg? Nič. Sedimo naprej. V takšnem stanju pripravljenosti, ko se nič ne zgodi, celice začno boj protikateremkoli sovražniku, ki ga najdejo.

REŠEVANJE

Odziv sproži notranji um in ne na primer cvetni prah. Gre za odziv. Ko to spoznamo, je pot jasna - s hipnoterapijo spremenimo moč odziva, notranjemu umu »sporočimo«, da so, recimo, cvetlice naše prijateljice, zato se na njihov cvetni prah ni treba odzvati. Tudi majhne količine strupenih snovi, kot je čebelji strup, niso življenska grožnja. Ali hlapi bencina.

V Društvu hipnoterapevtov Slovenije uporabljamo več poti za odpravo takšnih odzivov in odpravo posledic. Pot je odvisna od globine in vrste vzrokov. Najprej poiščemo vzrok. Lahko gre za povezavo med snovjo, recimo cvetnim prahom in hudo izkušnjo na travniku, kot je izguba kanglice, lopatke ali pikapolonice. Vonj travniških cvetlic kasneje sproža nezavedni priklic na travmatičen dogodek in enkrat se sproži odziv. V artritičnem prstu je lahko shranjena huda, neizražena jeza na šefa v službi, ki se vede zelo nespoštljivo, ponižujoče do te osebe. Ko je znan vzrok, spremenimo povezavo v lep občutek. Na primer, vonj novega pohištva povežemo z varnostjo in prijetnostjo doma. Čebelice nabirajo med in nam lepšajo, sladkajo življenje. Občutek dušenja, astmo, spremenimo v dihanje lepote. Če je treba in tako je velikokrat, spremenimo slabo samopodobo. Čudovita oseba sem, ki se znam izražati, ki sem ponosna na svoje delo in se ne odzivam na nespoštljivost. Čudovita sem in res se imam rada, zato ne dovolim sebi, da se odzivam na strupeno okolje. Naj bo vzrok moj šef ali moje pohištvo.

Pomanjkanje pravih podatkov o nevarnostih, ki jih mamica z dojenjem prenaša v novo bitje in se v prvih mesecih shranjujejo v priželjcu, v začetku velikem kot srce. Čez nekaj mesecev se priželjc skrči, podatki kaj je varno in kaj ne, so prejeti. Če mamica ne doji, podatkov ni. Sčasoma, morda ne takoj, ko to bitje potuje skozi naporna, stresna obdobja, se bo notranji um odzval. Napačno za nas. To rešimo tako, da osebo popeljemo skozi prve dni življenja in notranjemu umu damo pravo informacijo. Gospa, ki je k nam prišla s svojim sinom, je rekla, da to že ne drži, ker je sina dojila kar dve leti. Povprašali smo jo ali je dojila in hranila svoj zakladek v naglici, pod pritiskom, morda kadila ali uživala snovi, ki so zastrupljale njeno mleko. Vse to, je priznala. Ko je prehranjevanje novega bitja pogosto v takšnem okolju, ko se mamici mudi ali vmes govori po telefonu, kakšno je tedaj sporočilo o tej hrani? Je varna ali ne povsem? In kako spremenimo odzivanje notranjega uma dojenčka? Preko mamice, ki je največkrat prestrašena. Gre za zaupanje. Za zaupanje sebi!

 

Objavljeno v reviji Jana, 29. decembra 2009

HIPNOTERAPIJA ALI KAKO SE ZDRAVIMO SAMI
Najboljše zdravilo je ljubezen do sebe

Na zdravljenje s pomočjo hipnoze verjetno ne pomislimo, ko se bolni odpravimo k zdravniku. K hipnoterapevtu se navadno napotimo, ko obupamo nad tem, kar ponuja sodobna medicina.

Imamo dober zdravstveni sistem, ki ima odlične diagnostične metode. Slabost tega sistema pa je tudi premajhna zmogljivost. Preveč ljudi je bolnih, kar je posledica današnjega načina življenja, odnosa do sebe in do drugih.

Po potovanju vase življenje pogosto postane nenadoma povsem drugačno, mnogo enostavnejše, v začetku morda presenetljivo in sprva kar težko dojemljivo. Mag. Uroš Plantan, predsednik Društva hipnoterapevtov je pojasnil, kaj naš um, mi, v takšnem stanju zmoremo in tudi, zakaj.

Tekst: Milka Krapež

Naj povem, kaj me je navedlo na to, da sem poiskala Uroša. Med enim od potovanj po ZDA sem naletela na knjigo »Many Lives, Many Masters« ali Mnogo življenj, mnogo mojstrov, ki jo je napisal dr. Brian Weiss, v ZDA priznani psihiater z dolgoletno prakso. Prebrala sem jo v eni noči. Knjiga je namreč tako osupljiva, da je ne moreš odložiti, dokler ne prebereš vsega do zadnje črke. Dr. Weiss pripoveduje o svoji izkušnji z mlado žensko, pri kateri so vse druge terapije odpovedale, zato se je odločil za hipnozo. V hipnotičnem stanju se je dekle vrnilo v svoje otroštvo in povedalo, da je bilo pri treh letih spolno zlorabljena. Ker se tudi po hipnozi njeno stanje ni izboljšalo, se je psihiater odločil, da postopek ponovi. Potem se je začelo. Ženska se je v hipnozi spominjala svojih prejšnjih življenj in vsake smrti, konca posameznega življenja. Lahko verjamete ali pa ne.

Občudovan in zasmehovan
Dr. Weiss, strogo znanstveno usmerjen zdravnik za človeško dušo, ki ni lahkoveren človek, si ni znal razložiti, kako bi lahko ženska vedela takšne podrobnosti o preteklosti in vsakdanjiku ljudi iz zgodovine, če tudi sama ne bi dejansko živela v tistem času. Takšnega znanja zgodovine ni imela.

Ta zgodba, ki se seveda tu ne konča, me je navedla, da sem si kupila prav vse knjige omenjenega avtorja, ki v svojih delih opisuje še druge zgodbe svojih bolnikov. Pove tudi, kako ga je krog strokovnjakov, njegovih kolegov, psihiatrov, zaradi vsega tega izločil. Ko se je lotil pisanja knjige, se je zavedal, kaj se bo zgodilo z njegovo poklicno potjo. Kolegi so se mu posmehovali, ljudje pa so kar drli k njemu.

Po vrnitvi domov sem seveda hotela najti tudi v Sloveniji strokovnjaka, s katerim bi se lahko pogovarjala o tem, kaj vse človek lahko naredi s pomočjo hipnoze.

Med zdravniki sem naletela na gluha ušesa. Tudi med psihiatri in psihologi. Tako sem se končno srečala z Urošem Plantanom, ki ni ne eno ne drugo. Je sodobni raziskovalec uma. Diplomiral je iz kvantne fizike in magistriral iz mednarodne ekonomije. O delovanju uma ali bolje, uma-telesa je preštudiral veliko knjig in člankov, obiskoval raziskovalce, ki se ukvarjajo s tem zanimivim področjem  ter preizkusil veliko načinov in metod za praktično uporabo svojega znanja. Kot pravi gre vedno za iskanje poti do izgubljenega ravnovesja v umu in telesu, za preprogramiranje, razhipnotiziranje, prekodiranje.

Vsakdo se lahko zdravi sam!
Najprej sem hotela vedeti, kaj hipnoterapevt zmore, katere bolezni lahko pomaga pozdraviti. Toda Uroš mi je takoj rekel, da ne zdravi nikogar, ker tega tudi ne more. Vsak se lahko pozdravi le sam. Nič od zunaj nas ne more pozdraviti. Lahko nam kdo pomaga na poti do ravnovesja, zdravja, nas razhipnotizira, a ozdravimo vedno sami, če to zavestno in nezavedno res želimo.

Če hočemo  razumeti, kaj se dogaja v hipnotičnem stanju in kaj to pomeni, je treba najprej razumeti nekaj temeljnih stvari.

Pustiva dolgočasne razlage o človekovi zavesti in podzavesti pa o filozofskih pojmih, ki nikogar ne zanimajo, sem si mislila in nestrpno čakala, da bo povedal kaj »konkretnega«. A ni. Ugotovila sem, da z nepotrpežljivostjo ne bom prišla nikamor, zato sem se prepustila njegovim besedam in poslušala.

Vsakdo ima v sebi svojo podobo realnosti. Gledamo isto, vendar vidimo drugače. Kaj je realnost? Moja realnost je v meni in nikjer drugje. Življenje in svet zaznavamo vsak na svoj način. Gledam. Vidim. Kaj in kako? Je mogoče, da modro svetlobo vidim rdeče? Je. Zato, ker ne vidimo sveta, vidimo njegov model, ki ga izdelajo naši možgani. Nenehno ga popravljajo, preizkušajo in predvidevajo. Zato nam je tako zanimivo, ko se zgodi kaj presenetljivega. Tako nastaja naša realnost. Pomislite kako je mogoče, da utripamo z vekami večkrat na minuto, a slika nikoli ne izgine!

Naše srce in um vzdržujeta v telesu informacijsko mrežo, povezujeta in upravljata vse sisteme in organe v intelegentno dirigirano simfonijo življenja. Sistem deluje s povratnimi zankami. Tako se pripravlja in popravlja. Če pride do motenj in napak v delovanju, pa ni dovolj časa (tudi premalo spanja), energije in informacij, se napake lahko začnejo spreminjati v duševne ali telesne bolezni.

Vse se začne dolgo pred rojstvom
Ko je otrok spočet, novo bitje tega planeta že zaznava vse, kar občuti in doživlja njegova mama. Dr. Bruce H. Lipton, ameriški mikrobiolog, avtor knjige The Biology of Belief ali Biologija verjetja, zelo enostavno pove, da je od okolja odvisno, kateri gen se bo bolj izrazil v razvoju tega bitja. Mamica je za otroka, ki raste v njenem trebuhu, njegovo okolje.

A pojdimo od začetka. Današnja znanost je jasno pokazala, da določata naše lastnosti dva mehanizma. Prvi je genski zapis in drugi okolje. Večinoma mislimo, da takrat, ko bodoča, ponosna starša, s starodavnim obredom narave za nadaljevanje vrste, ustvarita začetek novega bitja, naredita tako rekoč vse. Zdaj to bitje rabi le primerno hrano in toploto. Vse je že določeno. To je podedovano, so menili nekoč. V resnici je popolnoma drugače!

Starša imata ključno vlogo pri razvoju telesnih in umskih lastnosti porajajočega se bitja. Okolje določa, kateri geni se bodo izrazili in kakšen bo razvoj tega bitja. Starša sta dejansko v vlogi genskih inženirjev. In to že pred spočetjem. V zaključni fazi dozorevanja jajčeca in semenčice se vtisne zapis o tem, kateri geni se bodo izrazili in določili lastnosti tega bitja. V tem času je zato zelo pomembno razpoloženje in doživljanje bodočih staršev. Ali sta v tistem času roditelja srečna, vesela, žalostna, ali morda jezna, je za plod, pomembna razlika. Ko spočeto bitje raste v mamici, celoten čas zaznava in se odziva, na vsak njen občutek, vsako misel, vsako aktivnost. Podoživlja seveda tudi njene travme.

Plod za zdrav razvoj rabi varnost in ljubezen. Zaželenost. Ko mamica govori, čudovito bitjece, ki raste v njej, premika glavo, kot bi želelo slišati vsako njeno besedo. Povsem blizu je materino srce, polno ljubezni. Srce, ki je prijetno blizu celih devet mesecev. Varnost zagotavlja mamina ljubezen, ki v njun odnos ne dovoli neljubečim vplivom, kot so kofein, nikotin, hud telesni napor, pomirjevala, ...

Biokemični pogovor srečne mamice in njenega ploda ne vsebuje sporočil o nobenem nezavednem odporu do skorajšnjega novorojenčka. Ne, njun odnos je zavit v umirjenost, nenehen tih pogovor, za katerega oba vesta, da ju bo spremljal še dolgo.

Rojstvo
Naslednji izjemno pomemben čas je rojstvo. Do tega trenutka se mati in otrok pripravita na prihod na svet, na vidno srečanje. To je prvi izjemno zahteven preskus. Izid, katerega potek bo pomembno vplival na celotno življenje tega bitja. Prihod na svet je za oba izjemno zahtevno in pomembno dejanje. Za mlado bitje mnogo bolj. Prihaja na svet v povsem novo, popolnoma drugačno okolje. Do sedaj je bilo vse tako prijetno blizu. Toplota, ritem ljubečega srca, hrana, varnost. Poslej pa bo pomanjkanje česarkoli moral dojenček zahtevati na edini možni način. Z glasom. Skorajšnji novorojenček čaka na biokemični, nezavedni, tihi klic: "pripraviva se!". Najprej se pripravi mamica. Umirjena, varna, ljubljena, ve, globoko v sebi točno ve kdaj bo. Svečani dogodek, ki ju bo povezal za vse življenje. A vedenju o vsem tem je primešan tudi strah. Vendar ga mati lahko odrine iz svoje globine.

Razsvetljena mamica se zaveda, da kemični izklop njene bolečine trajno vpliva na razvoj bitja, s katerim se je vsak dan pogovarjala kar devet mesecev. Pomirjevalo resda umiri mamico, a ustavi tudi žar energije bitju, ki sedaj potrebuje vso razpoložljivo energijo. Mora priti na svet. Če se le da, materi pred takšnim, tako zahtevnim dejanjem, ne dajemo pomirjeval in je ne motimo, je ne vznemirjamo ali priganjamo na noben način.

Ti in kasnejši občutki so glasba našega življenja, po kateri nezavedno plešemo vse življenje. Vrtela se bo v neskončnost. Ne da bi se zavedali. Vse do trenutka, ko postane bolečina, ki živi in raste v človeku prevelika in se začne spreminjati v bolezen.

Varnost, dotik in ljubezen
Tudi po rojstvu starša z oblikovanjem okolja zagotavljata svojemu otroku primerne dražljaje, ki usmerjajo gene v zdrav razvoj, za bogate povezave med nevroni v možganih. Če je mamica otroku med nosečnostjo pela ali mu predvajala glasbo, bo otrok to po rojstvu prepoznal in se odzval nanjo.

V prejšnjem desetletju je znanost našla odgovor na vprašanje, ali dotik lahko zdravi. Novejše znanstvene raziskave potrjujejo, da zaradi pomanjkanja ljubezni v najbolj zgodnjem obdobju življenja v možganih zraste manj ključnih celic, s katerimi mislimo, se osredotočamo in povezujemo s svojimi občutki. Brez te povezave ne moremo dovolj dobro nadzorovati svojega vedenja in telesnih sprememb, ki zrastejo iz teh občutkov. Dojenček rabi varnost, ki mu jo da ljubezen staršev. Nujno rabi dotik. Prvi čut, ki se razvije po štirih tednih nosečnosti, je dotik! Takrat in potem vse življenje nam dotik in topel objem sporoča ljubezen, prijetno in potrebno okolje za rast. Dotik je izraz ljubezni, zato besede o ljubezni ne zadoščajo. Vedno potrebujemo dotik, prelepo sled rok v našem srcu. Dojenček brez dotikov se precej slabše razvija kot otroci, ki se jih starši veliko dotikajo.

Trenutkov srečanj z medsebojnimi dotiki ne pozabimo. Čeprav jih ni v dnevnih mislih, občutkih. Globoko v notranjem vesolju so doma. A tudi pomanjkanja dotikov ne pozabimo! Ta glasba ni prijetna. In telo vedno govori resnico.

»Tu sem in rad te imam, mamica moja. Tudi ti me imaš neskončno rada!" To je začetek novega življenja. V trenutku prihoda na svet, mora mlado bitje občutiti, da je ljubljeno. Mamica in ponosni oče to sporočita tako, da to pokažeta in povesta. Slišati mora njun glas. Čutiti mora njen dotik. Stik s srcem, ki ga pozna. Mlado bitjece mora občutiti svojo mamico. Dotik kože tam, kjer je njeno srce. Srci morata tudi zunaj ostati blizu. Ko vem, da ima moj otrok vse, ljubezen, varnost, mene, naju, ne more imeti težav in krčev, ki ob prestrašeni, zmedeni materi in pomanjkanju topline lahko trajajo tedne, celo mesece.

Učenje
Prva leta po rojstvu so čas intenzivnega učenja. V tem času se je otrok sposoben naučiti in si zapomniti izjemne količine podatkov. Raziskovanje, kako osvoji otrok to sposobnost učenja, je pripeljalo do odkritja, da smo do drugega leta starosti v prevladujočem delta stanju in nato še do šestega leta, v theta stanju (način delovanja možganov, ki ga merimo z EEG). To je globoko hipnotično stanje. Takrat torej pazljivo in pozorno otrok opazuje okolje, starše, sestre, brate, .. , ko otroku predajajo svojo modrost in znanje neposredno v podzavest. Osnovni odzivi otrokovih učiteljic in učiteljev, vedenje in prepričanja, se spremenijo v trajne zapise v naši podzavesti. V »programe«. Otrok vse nekritično sprejme. Vsa ta znanja in izkušnje gradijo človekovo samopodobo.

Neprimerno vedenje odraslih, odzivi na šoke, grozljive nevarnosti (preselitev, menjava službe, izguba premoženja, izguba ljubezni), vse vpliva na odraščajoče bitje! Tega se starejši večinoma ne zavedamo in otrokom namesto spodbude vsiljujemo neprestan strah. Dobronamerna opozorila: "pazi, urezal se boš, pazi, da ne padeš, ne hodi sem, padel boš!", prepovedi učenja, "ne, ne dam, spet boš polila, ti bom jaz zapela srajco, ti ne znaš", zanikanja občutkov in čustvovanja, "saj nič ne boli!, ne cmeri se, saj nisi punca", in poniževanja, »ti si ničla, iz tebe nikoli ne bo nič!«, se »zapišejo« v otrokov spomin. Ti »programi« ostanejo v podzavesti kot dejstvo in določajo človeku celotno življenje.

Spremenimo se lahko le, če se svojih »programov« začnemo zavedati in jih začnemo spreminjati.

V drugem desetletju življenja se začno močno spreminjati nevronske mreže v možganih (povezave med nevroni). Pride obdobje pubertete, ki ga nekaterim zaznamuje tudi izgubljanje občutka varnosti. Otrok stopa na samostojno pot. Takrat rabi odraščajoči oporo, razumevanje in še vedno močno in jasno izraženo ljubezen, ko je otroku dovoljeno učiti se tudi na lastnih napakah!

Kaj pravi znanost
Tri znanstvena odkritja delovanja možganov so za vedno spremenila razumevanje človekovega delovanja. Prvo odkritje: Bogate življenjske izkušnje, telesno gibanje in dinamične misli, sprožijo novo rast možganov. Spremenijo celotno življenje. Drugo odkritje: Lepe izkušnje v nekaj minutah sprožijo odziv na nivoju genov v možganih in telesu. Začne se rast, razvoj in zdravljenje na način, ki bi ga še pred leti opisali kot čudež. In tretje odkritje: Z mislimi neprestano spreminjamo prvotni biokemični zapis. Spreminjamo spomine. Nenehno smo v procesu ustvarjanja in spreminjanja. Spreminjamo strukturo možganov in telesa, od misli do genov.

Ta izjemna odkritja nudijo čudovito hrano naši domišljiji, naši ustvarjalnosti in spremenjen, svež pogled na način zdravljenja, zdravja in neravnovesij, ki vodijo k telesnim in duševnim boleznim.

Možgani so nenehno zelo, zelo aktivni. Še posebej ponoči. V budnem stanju (in tudi v spanju) iz notranjosti, iz celotnega telesa in iz zunanjega sveta skozi čutila sprejemajo tok podatkov, ki jim spomini in misli dodajo pomen. Pravzaprav naš um ves čas posluša. Tudi, ko smo brez zavesti. Tudi v komi (zato je moč včasih človeka priklicati, vrniti iz kome). Um zaznava seveda tudi občutke. Vse podatke primerja  z našo zgodovino. A ni moč vseh podatkov enako dobro opremiti s pomenom. Še posebej takrat, ko smo utrujeni. Takrat slabše slišimo, vidimo in tudi pomnimo slabše. Zato si možgani pomagajo tako, da iz celotnega toka podatkov iz zunanjega sveta izločijo le pomembne vsebine. Ponoči, v spanju, možgani pretvarjajo dogodke, vsebine, spoznanja, iz začasnega v trajni spomin. Tudi zato je spanje tako zelo pomembno!

Podzavest, kjer so zapisane vse naše modrosti in znanja, se pomembno razlikuje od zavesti. Podzavest vedno živi v tem istem času. Drugače rečeno; podzavest ne pozna časa. Zavest gleda nazaj v preteklost, doživlja sedanjost in slika prihodnost. Razlika v zmogljivosti je res ogromna, saj podzavest zmore ovrednotiti do 20 milijonov podatkov na sekundo, medtem ko zavest zmore le do 40 zaznav na sekundo.

Podzavest in zavest
Podzavest opazuje zunanji in notranji svet, ter naše telo in napoveduje dogajanje okoli nas. V kritičnih razmerah se v hipu odzove, takoj poišče zapisano, naučeno odzivanje. Takrat ne gre za to, ali je prav ali narobe. Odziv je samodejen. Neprimerne odzive lahko spremenimo, če se jih zavedamo. Zanimivo je tudi, da začetek dejanja, kot je recimo premik noge, nastane do dve sekundi pred tem v podzavesti. Zavest ima potem še kratek čas, okrog 0,3 sekunde, da se odloči za dejanje, ali se noga premakne ali ne.

Ko se česa naučimo, vodenje prevzame podzavest in od takrat dalje lahko pozornost usmerimo drugam. Spomnimo se kako smo nekoč vso pozornost usmerjali v učenje hoje, branja, pisanja, plesnih gibov, vožnje avtomobila. In kako je zdaj? Naučeni »programi« delujejo samodejno.

Določata nas, kot zdaj vemo, naša starša že pred spočetjem. Čas nosečnosti in prva leta našega življenja so tako zelo pomembna, ker v tem obdobju opazujemo in se učimo. Ta učenja so zapisana globoko v podzavesti. Do teh vsebin običajno ne pridemo. Še več, sploh se jih ne zavedamo, čeprav določajo našo usodo. Usoda so vzgibi - nezavedne močne sile, »programi«, ki nas vodijo.

Naši možgani nenehno opazujejo okolico in vrednotijo podatke. Gre za preživetje, zato moramo biti pozorni na morebitno nevarnost. Še posebej na nenadne spremembe.

Naučene vsebine so trajno zapisane, »sprogramirane«, da se jih ne učimo še enkrat. Če nas kaj zelo prestraši, pri tem gre predvsem za naše notranje doživljanje, bo naslednjič odziv že »sprogramiran« in zato še bolj močan. Kot smo že rekli, gre tudi za občutke, od katerih je v zgodnjem obdobju, najmočnejši dotik in ljubezen. Ali pa premalo dotika in ljubezni, ki vzbuja strah in z njim občutek pomanjkanja varnosti!

Vseh podatke, ki jih občutijo čutila, možgani ne zmorejo spremeniti v vsebino, dostopno zavesti. Gledamo, vidimo, a ne vemo, da vidimo. Vse se primerja, združuje z zapisi mojega celotnega življenja in tako drsimo skozi čas in spreminjamo, dopolnjujemo svojo realnost. Kot vemo, pusti vse, kar se nam dogaja, v naših telesih sporočila. Kar je za nas pomembno, je naš občutek bremena in popolnoma vseeno je, kako to breme izgleda od zunaj. Mi ga občutimo. Ne gre za to, ali imamo zahtevno ali lahko delo. Gre za to, kaj ob opravljanju dela občutimo.

Zanimivo se je opazovati. Hodimo po ulici in nenadoma začutimo močne občutke, ne da bi vedeli zakaj. Podzavest zazna mnogo več podatkov in se nemjudoma odzove še preden zavestno zaznamo, že občutimo odziv!

Zaznava nevarnosti in odzivi
Kaj se zgodi v trenutku, ko moje um-telo zazna nevarnost? Hipoma pride do močnega odziva, ki je genetsko programiran. Ker podzavest dojema, da gre zares. In takšen je tudi odziv. Odziv je genetsko naravnan, vsebina ne povsem.

Kako vemo, da je nevarno? Od zelo vročega predmeta se umika že dojenček, ki nagonsko ve in čuti, da je nevarno. In okolje? Kako vemo, kaj je in kaj ni nevarno? Tega se naučimo. Kdo nas to uči? Starši, osebe, ki so v času prvih let z nami. Učimo se iz hudih doživljanj. Otrok gre in raziskuje svet. Ko pride do neznanega, se ustavi in pogleda starša, starejšo sestro, brata ali varuško. Če se nasmehne(ta), je varno iti naprej. In če takrat ni nikogar, ko se dete ozre in sprašuje za usmeritev? Če se občutki pomanjkanja varnosti ponavljajo, ostane to zapisano v umu. Kasneje tudi ta primanjkljaj določa vedenje te osebe. Takšen človek se težko umiri in usmerja pozornost na eno temo dlje časa.

Naši odzivi so programirani. Vsa dogajanja si zapomnimo, saj je to ključnega pomena. Vedeti kaj je dobro in kaj je nevarno. Kje je ljubezen in kje je strup. To je pomembno. Možgani v hipu, ko pride do zaznave in spoznanja nevarnosti, vključijo najmočnejši alarm. Sporočilo je povsem jasno: zdaj gre za preživetje!

V stanju ogroženosti, se zgodijo trije telesni odzivi: kri se preusmeri iz notranjih organov v mišice, izključi se notranji obrambni (imunski) sistem in kri usmeri iz čelnega režnja možganov v njih druge dele.

Vso energijo iz celotnega telesa uporabi bitje za boj ali beg. Zato se kri preusmeri v mišice. Zato se izključi notranji obrambni sistem, da se ne porablja energija, kjer ni nujno potrebna. Zdaj, v tem hipu, ni pomembna rana, okužba, bolezen. Pomembno je preživetje! Zaradi nuje se zmanjša zavestno delovanje, organizem se preklopi na podzavesten odziv, ki je ža »sprogramiran« in zato mnogo hitrejši.

Učinki, ki jih čutimo: poveča se dovzetnost za okužbe (spomnimo se izpitne mrzlice in nahoda, ..), povečana raztresenost in zmedenost, padec intelegence, v čelnem režnju možganov je manj krvi, zato v takšnem stanju težko logično razmišljamo, zmanjša se rast novih celic, ki sicer nadomeščajo milijone celic, ki dnevno umrejo.

Smer je jasna, gremo proti neravnovesju.

Če se takšna stanja strahu prepogosto ponavljajo, ne zmoremo več nadzirati svojih misli, ustaviti neprekinjenega toka določenih misli. Tudi v spanju ni pravega počitka. Nenehno smo na preži, da bi se lahko pravočasno izognili nevarnosti. Dlje časa trajajoči takšni odzivi na primer vodijo tudi do sladkorne bolezni.

Ponovno poudarimo, da je realnost vsakega človeka drugačna. Gre za naše zaznavanje nevarnosti! Povsem nepomembno je, kako to zaznajo drugi. Vseeno je, kako izgleda naše življenje od zunaj. Zunanji, materialni svet. Kar je pomembno, so naši občutki. Resnično štejejo le občutki, notranji svet, zato je odziv ljudi na en dogodek lahko povsem različen.

Vzroki za današnje stanje, za naš odziv, je skrit globoko v podzavesti, zato je v sedanjosti nedostopen zavesti. Ne spomnimo se.

Vezi preteklosti v sedanjosti
Kadar doživimo hudo bolečino v najzgodnejših letih, se zaradi preživetja, (povedano v prispodobi), odlomi košček podzavesti, ki potem živi svoje življenje. Lahko ga imenujemo tudi »program«, ki odslej skrbi za našo varnost. Njegovo osnovno poslanstvo je, da povzroča bolečino in trpljenje danes, zdaj, zato, da prepreči »tisto« bolečino, ki je posledica bolečega dogodka iz zgodnjih let. Ti koščki nimajo ure. Povedali smo, da podzavest ne pozna časa. Za njo je vedno zdaj. Ni spomina, vse je doživljanje v tem trenutku. Težava je ravno to, da je bil boleči dogodek v našem otroštvu, pred davnimi leti. Mi pa ga doživljamo kot, da se dogaja prav zdaj. Vedno. Celo življenje. Tega seveda ne vemo, ker je zapis globoko v podzavesti. Pogost primer razmišljanja: Vsi moški so slabi in nevarni! Pravilno je: En moški nekoč je bil slab in nevaren!

Trpljenje je vedno poskus nadzora prihodnosti. V resnici je nasprotno, to je zabloda v preteklosti! »Koščki iz podzavesti« povzročijo razpoko med telesom in čustvi. Za vedno smo z enim delom sebe nezavedno povezani s hudim doživljanjem in spominom na tisti boleči dogodek. Košček podzavesti nas priveže na prvotni dogodek; cena za to ni pomembna! Torej za vsako ceno. Ženska si pridobi preveliko telesno težo zato, ker se nezavedno zaščiti pred moškimi pogledi. Tak odcepljeni košček je bila slaba izkušnja v mladosti, potisnjena v podzavest. Ali pa moški, ki si ne upa med ljudi, celo ne iz hiše, zaradi strahu ali česa drugega. Oba sta »varna« v lastni ječi.

Ženska, ki je bila ločena že trikrat, je bila kot majhna punčka naučena, da je prepustiti se ljubezni zelo nevarno. Takrat, ko je bila majhna, ji je mamica rekla, da naj s postelje skoči k njej, da jo bo ujela. Pa je ni. Ko je deklica padla na tla, ji je mama rekla: To je lekcija! Nikoli nikomur ne zaupaj. In še danes ne zaupa!

Žrtev hude zlorabe, storilca vedno ponotranji. Sebi pa naprti krivdo za to dejanje. Kadar začutimo, da nas malenkost povsem iztiri, gre za glas odcepljenega »koščka«, ki se oglasi v okoliščinah, podobnih onim iz preteklosti. Oglaša se in kliče, da bi ozdravili staro bolečino - rano. A ne gre, vse dokler ne vzljubimo tudi tega dela sebe.

Lep primer so osebe, ki so močno občutljive na več vrst snovi, kemikalij ali hrane. Nismo vsi takšni. Pri tem gre za ponovno zaznavo, ki je v meni, namreč: svet je nevaren. Zavestno tako najdemo vse več snovi, ki so nevarne.

Najhujše življenjske rane si povzročimo sami. Čas je, da nehamo, saj zaradi tega nismo bolj varni. Za ozdravitev se moramo v svojem telesu počutiti varni.

Od kod kronične bolezni
Dolgotrajne, kronične bolezni, so način komunikacije nezavednega. Um ali telo bo nezdravo toliko časa, dokler bo to edini način komunikacije. Za komunikacijo med menoj in drugimi osebami, ki so ali so bile z menoj. Običajno je to tudi pogovor s seboj. Pozdravimo se, ko razumemo in sprejmemo sporočilo ter udejanimo spoznanje.

Krik nezavednega nosi takšna sporočila: reci ne in postavi jasne meje! (starši, tašča, tast), huda potreba po varnosti, ljubezni, pozornosti, nežnosti (žena, mož, starši), rešitev stiske iz preteklosti (migrena je znak, da zavest zaustavlja neprijetne spomine), huda razcepljenost pri odločanju (menjava službe, partnerja, ..), kaznovanje sebe (žrtve zlorab), sprejetje vseh čustev (izražanje ljubezni, jeze) in simbolični pomeni (astma - okolje me duši, pogoste poškodbe nog – nočem se premakniti, bolečina – kaznovanje, vaginalna infekcija – nisem varna v tem seksualnem odnosu, ne morem zanositi ali večkratni splavi - nimam se rada in ne zaslužim te ljubezni, prevzem izkušenj drugih, ..).

Odrasla ženska, kateri je iz njenega življenja v času, ko je bila deklica, odšel njen oče, bo čutila strah vsakokrat, ko gre njen partner skozi vrata. Ker je bolečina teh ponovnih odhodov prehuda, ga rajši ona zapusti. Tako nikoli ne moremo biti izpolnjeni, saj zdaj preteklosti ne moremo spremeniti. Razen, če se ozavemo, kaj v nas določa našo usodo in ob tem sebe zagledamo kot odraslo osebo. Telo ne laže. Nimamo možnosti, da (si) ne bi povedali resnice.

Hipnoza je učinkovita ravno zato, ker odpravi ovire v globini skritih občutkov. Notranji um lahko zatem usmeri energijo v zaželeno smer. Najmočnejša zdravilna energija je ljubezen do sebe.

Ko v avtu, s katerim se peljemo, nenadoma zasveti rdeča lučka, večinoma nemudoma ukrepamo. Ustavimo in odpravimo vzrok, sami ali pa ga v avtomehanični delavnici. Kaj storimo, ko naše um-telo "prižge opozorilno lučko"? Odvijemo jo! Naslednjič spet. In spet. Mnogokrat zahtevamo takojšnjo rešitev. V tem hipu. Glavobol? Tabletka! Spet? Spet! In spet! In potem? Potem posveti drugače in močneje. Takrat opozorila ni več moč tako enostavno spregledati. Mar ne?

Znanost odkriva in zdravi
Smo energijska bitja, zato je pomembno kakšen je pretok energije, ki jo usmerjamo tudi s svojimi mislimi.

Dobra novica je, da je znanost v tem tisočletju odkrila in razvila načine za hitro ozdravitev posledic hudih travm. V ZDA so preskusili veliko metod in najboljše preskusili na zdravljenju travm vojnih žrtev. Rezultat je tako presenetil, da so naredili več ponovitev po svetu. Zelo hitro, v času nekaj dni, tednov, so odpravili travme najhujših dogodkov. Tudi v Sloveniji imamo to znanje.

Povsem nov pogled na delovanje uma-telesa odkriva nevrofizika, ki človeka skozi očala kvantne fizike vidi kot bitje energije.

DRUŠTVO HIPNOTERAPEVTOV SLOVENIJE
Društvo hipnoterapevtov Slovenije (DHS) ima sedež v Ljubljani. Poleg individualnih terapij, ki trajajo dve do tri ure, v DHS organizirajo zanimive in dobro obiskane predstavitve o delovanju uma-telesa in številne delavnice o uporabi hipnoze in drugih načinov za spoznavanje sebe ter drugih, za doseganje ravnovesja, za odlično komunikacijo, ..

NEVROFIZIKA
Spoznavanje in raziskovanje našega uma, možganov in telesa zadnjih sto let povsem zanemarja odkritja kvantne fizike. Še vedno se vedemo kot, da živimo v času Newtona. Biološke procese obravnavamo linearno, kot da niso povezani med seboj v tisočih povezavah. Sebe vidimo kot biološke stroje, ki jim popravljamo ali menjamo med seboj nepovezane dele.

Smo rezultat naravnih, fizikalnih procesov, lastnost vzajemnega vpliva materije in energije. Več bomo zvedeli o sebi, če se vidimo kot naravni proces in ne kot stvar, saj nič ne obstaja ločeno od okolice. To je osnova te nove vede.

AVTOIMUNE BOLEZNI
Rak je bolezen zavestne ali nezavedne brezizhodnosti, razdvojenosti!  

Zanjo največkrat ne vemo, ker je skoraj vedno ukoreninjena in skrita, globoko v notranjem umu, podzavesti. Zato je osnova zdravljenja iskanje vzroka in spoznanje, da tega vzroka bolezni ne rabimo več v svojem življenju. Bolezen je le smerokaz k neozdravljeni bolečini – rani. Ko je to izvedeno, lahko obrambni (imunski) sistem usmeri svojo zdravilno moč v odpravo bolezenskega stanja in doseganje zunanjega in notranjega ravnovesja telesa in uma.

 

NEZAVEDNA MOČ SPOROČILA:
delavnica učenja zaznavanja in oddajanja podzavestnih sporočil

Naloga je … ne toliko v tem, da vidimo, kar ni še nihče,
pač pa razmišljati tako, kot ni še nihče, o tem, kar vsakdo vidi.

Erwin Schrodinger

Smisel in namen sporočila je vsebina, ki je poslana. Sporočilo gre do naših čutil v naše možgane. Kaj se zgodi tam? Kako nastane naša realnost? Realnost ni realnost vsakogar. V tej delavnici zaznavamo realnost, preskusimo sebe, pogledamo globoko v svoje notranje vesolje in ugotavimo kakšna in kolikšna je nezavednost sporočila. Nato se naučimo zaznavati vse poti načine prenosa vsebine. Tako se naučimo zaznavati in oddajati podzavedna in podzavestna sporočila.

UVOD

Resnično raziskovanje ni v osvajanju novih dežel,
ampak v gledanju z drugačnimi očmi.

Marcel Proust

Gledam. Vidim. Kaj in kako? Je mogoče, da modro svetlobo vidim rdečo? Je. Zato, ker ne vidimo sveta, vidimo model, ki ga izdelajo naši možgani. Nenehno ga preskušajo in popravljajo. Tako nastaja moja realnost.

Možgani nenehno predvidevajo kaj je in kaj bo. Zato je zanimivo, kar nas preseneti. Zdaj tudi vi že pričakujete nekaj presenetljivega na delavnici?!

VSEBINA NOTRANJEGA MENE

Nihče ne ve toliko, da bi lahko bil pesimist.

Norman Cousins

To, kar mislim, da sem jaz, to, česar se spominjam o sebi, je le delček mojega življenja. Kakšna je in kako nastane slika o meni? Kar se spominjam, ne, to nisem cel jaz. Spominjam se, česar nisem pozabil ali potlačil globoko vase, v podzavest. Ne spominjam se vsega, a kljub temu vse moje izkušnje delujejo na sedanjega mene. Še več. Še mnogo več. Samopodoba in spominjanje je odvisno od stanja, občutja, čustev. Vesel, zadovoljen, se spomnim mnogo več, kot prestrašen. Prestrašen se spomnim slabše. Žalosten se spomnim več žalostnih dogodkov. Vesel sem sproščen, žarim in malokaj me spravi v slabše stanje.

Mi, naši možgani, vedno ugotavljajo je to, kar je, za mene dobro ali slabo. Vedno. Če je slabo, se del v možganih, nemudoma in močno odzove. Zato ni mogoče, kot je ugotovljeno s sodobno tehniko (jedrska magnetna resonanca), ločiti čustva in logiko, sklepati izključno na podlagi dejstev. Tudi, če je recimo slika tako kratkotrajna, da jo zavestno ne vidimo (nekaj stotink sekunde), jo možgani zaznajo in se vedno odzovejo.

Možgani niso kamera, ki jo postavimo in potlej pogledamo, kaj je v njej zapisano. Mnogokrat je slišati, da to ni realno, to ni bilo tako, .. Moja realnost je samo v meni. Življenje in svet zaznavam na svoj način. Vse podatke, ki jih občutijo čutila, možgani ne zmorejo spremeniti v vsebino, dostopno zavesti. Gledamo, vidimo, a ne vemo, da vidimo. Vse se primerja, združuje z zapisi mojega celotnega življenja in tako drsim skozi čas in spreminjam, dopolnjujem svojo realnost. Kot vemo, pusti vse kar se nam dogaja, v naših telesih sporočila. Moji meni, vam seveda vaši dogodki, ki jih doživljate vi, puščajo sledi - zapise v vašem telesu.

Vsi nezavedno sporočamo to globoko vsebino. Skoraj povsem prozorno. Pred dobrim desetletjem so bili najdeni zrcalni nevroni. Nevroni, ki takoj zaznajo, kaj oseba resnično sporoča. Naša dejanja so večinoma predvidljiva, zato je moč vplivati na zaznavanje.

En način je sporočanje s telesom. Naše telo je odsev podzavesti. Kot dojenčki takoj zaznamo kakšno je stanje mamice. Preveč prestrašena povzroči dojenčku krče. Sčasoma ta občutljivost zamre in občasno začutimo to, kar imenujemo slutnja. Začutimo, da nekaj ni v redu. Dlje časa breme v notranjosti se vedno pokaže kot neravnovesje telesa ali uma (bolezen).

Kar je za nas pomembno, je naš občutek bremena in popolnoma vseeno je kako breme izgleda od zunaj. Mi ga čutimo. Ne gre za to ali imamo zahtevno delo. Gre za to kaj občutimo. Telo ne laže. Vedno pove resnico. Čeprav ji prisluhnimo pogosto tako zelo pozno. Nezavedno področje je bogato s težko dostopnimi vsebinami, ki niso bile sprejete v našo zavestno sliko o sebi. Bogato je tudi s še nerazvitimi možnostmi, ki čakajo, da jih bomo začeli živeti.

Drugačen način je prenos misli. Presenečeni smo, ko naredimo prikaz in vedno vidimo kako resnično presenetljivo deluje ta način.

Najbolj pomembna nezavedna so sporočila, ki iz naše podzavesti vplivajo in določajo naš pogled na sebe in okolico. Teh ne zaznamo, ker so del nas. Kako jih lahko spoznamo, je prikazano v nadaljevanju i na delavnici.

OKNO VASE

 

Vzrok za tvoje težave leži v omejitvah tvojega intelekta,
ki zavira ustvarjalnost uma,
ko nadzoruje in skozi sito ne spusti novih idej.

Friedrich Schiller, 1788
Pismo prijatelju

Hipnoza je okno v notranje vesolje, v svojo globino, okno vase. Čudovito darilo narave je, saj lahko skozi to okno pogledamo globoko vase in vidimo kaj nas ovira, povzroča naše bolečine.

Srečamo in spoznamo globoka in močna nezavedna sporočila, odkrijemo svoje skrite sposobnosti, ki jih vse življenje zanemarjamo zaradi močnih pravil, sprejetih v otroštvu in rani mladosti.

Kot je pojasnil Friedrich Schiller prijatelju, je največja ovira za ustvarjalnost nenehni nadzor vseh idej. Nenehna primerjava globokih idej, nadzor vsega povedanega, je prevelika ovira za ustvarjalnost. Primerjamo ali je ideja smiselna, logična, pametna. Da se ne osmešimo. Kar je seveda paradoksalno, ker je novo vedno drugače od sedanjega. Vse okrog nas je bilo najprej novo, mnogokrat povsem drugačno od vsega tedanjega.

Kako iz tega načina razmišljanja, ki temelji na shranjevanju in ponavljanju podatkov? Preveč dejanj našega življenja je naravnano na množico pravil. V sebi imamo ogromno pravil, ki jih moramo poznati in upoštevati. Kršitev je kaznovana, splošni temelj življenja je kazen. Strah. Strah hromi. Ne moremo ustvarjati, če je naša edina strategija pritiskanje zavore.

S hipnozo, načinom, s katerim pridemo do notranjega uma, notranjega vesolja, lahko vplivamo na osrednji živčni sistem, na avtonomni živčni sistem, organe, imunski sistem, telesne bolečine, .. ugotavljanju podzavestnih procesov, vzorcev, želja, samopodobe, sproščanja, hitrega pomnjenja in hitrega priklica, .. popolne sprostitve uma-telesa, .. S hipnozo odpremo vrata do svoje tišine, globine. Je orodje za poslušanje sebe, za odkrivanje, raziskovanje.

Tako. Je že čas za limonado? Potem gremo skupaj naprej po močne izkušnje in spoznanja o sebi.

BRANJE OBRAZA
(vsebina je del delavnice učenja zaznavanja in oddajanja podzavestnih sporočil)

Zrcalce, zrcalce na steni, daj že povej!

Vsi beremo obraze. Obraz je naša osebna predstavitev in identiteta. Na njem je zapisana množica informacij o osebnosti, značaju in o stanju organizma. Zato je znanje branja obraza ključ do razumevanja človekove osebnosti. Še več, obraz s svojimi značilnostmi je zemljevid, na katerem sta zarisani naša preteklost, naša notranjost in prihodnost.



UVOD

Toliko ljudi, a njih obrazi vsi različni.

Branje obraza je staro vsaj 4500 let. Takrat, ko je Rumeni cesar izdal Učbenik interne medicine o življenski energiji, so na Kitajskem taoistični menihi, takratni zdravniki, branje obraza, Mien Shiang, uporabljali za ugotavljanje stanja človeškega organizma. Pred 4000 leti. Težko si je predstavljati kdaj je to bilo, saj je zgodovina časa od takrat do danes polna dogodkov. To je bilo pol tisočletja po času vladavine Rumenega cesarja, ki je izdal učbenik interne medicine o življenski energiji!

V času Konfucija, pred 2500 leti, se je branje obraza razširilo po Kitajski, Japonski, Indiji in Koreji, pred 2400 leti pa je Gui-Gu Tze napisal knjigo Xiang Bian Wei Mang, ki se še danes tiska in uporablja za učenje branja obraza. Branje obraza, Mien Shiang, je bilo takrat v uporabi kot diagnostično orodje.

ZGODOVINA GOVORI

Bolje je vedeti prej, kot kasneje.

Pomen značilnosti obraza in njegove možne povezave so skozi stoletja vznemirjale in zanimale mnoge slavne osebnosti. V stari Grčiji je Pitagora proučeval povezavo med izgledom in vedenjem, Aristotel je v svojem znamenitem delu Historia Animalium šest poglavij namenil svojim odkritjem o značilnostih obraza, telesa in glasu. O branju obraza sta pisala Homer in Hipokrat kot o starodavni metodi praktične filozofije. Branje obraza sta proučevala tudi Platon in Aristofan. Leta 1477, kmalu po odkritju tiska, je bila v Evropi natisnjena prva knjiga o branju obraza, ki jo je napisal Michael Scot, znameniti učitelj starodavnih znanj. O branju obraza je pisal tudi Charles Darwin. Pred dvesto leti je Charles Schwab napisal priročnik o tem kako z branjem obraza izbrati pravi kader.

Branje obraza je bilo znanje, ki so ga uporabljali svečeniki v starem Egiptu, le da je bila njihova metoda malo drugačna od kitajske.

ČLOVEŠKI OTROK

Brez tebe ne bi bilo tega ognja v meni,
neskončne ljubezni do tebe, ljubezen moja!

Vsi beremo obraze. To je naša prvobitna oblika komunikacije, ki se prične kmalu po rojstvu. V starosti nekaj mesecev človek med seboj loči stotine obrazov recimo muck, kasneje se pozornost možganov usmeri predvsem v človeške obraze in povprečno si zapomnimo tudi 10.000 človeških obrazov. Tudi, če se spomnimo, kdo je ta oseba, vemo, da smo ta obraz že videli.

Obraz oblikuje narava z genetskim zapisom in življenjski dogodki, občutki, čustvi. Telo se spreminja, spreminjamo ga lahko tudi sami in enako velja tudi za obraz, ki odseva razpoloženje, pogled na življenje, naša čustva, našo globino, samopodobo.

Veselje bo zarisano na obrazu samo, če bomo resnično veseli. Veselje lahko pričaramo z mimiko in nasmehom, a to so le trenutni izrazi in ne dlje trajajoče stanje, zapisano na obrazu. Pravo veselje je z mimiko zelo težko ponarediti. Malo je odličnih značajskih igralcev. Mnogo lažje je odigrati vlogo trdosrčneža (Dirty Harry), kot srečo ob snidenju (Meryl Streep). Pristno veselje takoj zaznamo že s pogledom na obraz, saj je samo en način pravi pokazatelj tega občutja.

ZRCALNI NEVRONI

Dan morda ne bi bil nič posebnega. A ni bilo tako. Vittorio Gallese, član Rizzolattijeve skupine v Parmi v Italiji, se je gibal po laboratoriju, opazujoč še en od množice poskusov. Na stolu je sedela Macaca nemestrina, vrsta opice. Takšen je bil ta dan.

Skupina je opazovala spremembe v delu možgan, kjer so nevroni za načrtovanje, odločanje in izvajanje aktivnosti, premike. Tu je milijone nevronov, ki naročajo, izvajajo, premike, kot je premik roke, držanje, trganje, nošenje hrane k ustom. Takšnih gibov je veliko vsak dan, stotine, tisoče. O delovanju teh nevronov, imenovanih motorne zaradi njihove narave, v možganih te vrste opic so zbrali že veliko podatkov in jih opremili s pomenom. Vsaj mislili so tako. Potem se je zgodilo prav to, kar je širok tok raziskovanj preusmerilo.


Opica je tiho sedela na stolu in čakala na naslednjo nalogo. Vittorio Gallese je prijel en predmet v laboratoriju, danes se ne spomni več kaj, ko je iz zvočnika zaprasketalo. Zvočnik je oddajal spremembe aktivnosti opičjih možgan iz opazovanega dela. Vittorio Gallese je takoj vedel, da se je zgodilo nekaj nenavadnega. Opica je bila popolnoma negibna, čeprav so njeni možgani sprožili gibanje. V trenutku, ko je opica zaznala njegovo gibanje!

Takšna je zgodba o odkritju zrcalnih nevronov. Kasnejši poskusi so potrjevali do takrat nemogoče - pogled na gibanje drugih v naših možganih aktivira nevrone za takšna gibanja. Zdaj vemo, da je 1/5 nevronov v tem delu možgan zrcalnih! Umirjeni lahko to izkusimo. Gledamo kako kdo v našem vidnem polju z roko prime predmet. Takrat naši zrcalni nevroni sprožijo enak premik, kar čutimo kot nežen premik istih prstov! Leta 1996 so to postavili na ogled v strokovnih revijah.

Pred tem je znanost videla tri funkcije, zaznavanje (s tujko percepcija) svetlobe, zvoka, .., delovanje kot je dotik, oprijem, nošenje hrane k ustom, .. popolnoma ločene in nedovisne med seboj. Spoznavanje (s tujko kognicija) naj bi bilo nekje vmes, nam omogoča načrtovanje, izbiro premika. To troje je do takrat znanost opredeljevala povsem ločeno (ne tako dolgo nazaj!). Zdaj pomislimo, kaj bo odkrito čez nekaj desetletij. Kot je še ne dolgo nazaj obrambni sistem deloval povsem ločeno od čustev. Takšen je bil pogled.

 

NOVOST, 1. 1. 2010

Ugotavljanje duševnih vzrokov za neplodnost ženske ali splava, splavov.

Ko je ugotovljen pravi vzrok za to stanje, začnemo z reševanjem posledic preteklosti. Običajno ženska kmalu postane mamica.

Vzroki so v nezavednem globokem strahu, da je rojevanje zelo zelo hudo, kar se morda sliši iz pripovedovanja svoje mamice ali drugih oseb, prehud nezaveden strah pred tem, da bo ostala sama, kot njena mamica, globok nezaveden občutek, da si ne sme dovoliti tega in drugi.

 

DOGODEK, 13. 6. 2009

HIPNO HUJŠANJE

Enostavno vprašanje, slišano pogosto, je:
Kaj naj storim, kako naj shujšam?

Zato smo izdelali tečaj zmanjševanja telesne teže, imenovan HIPNO HUJŠANJE .

Vzrok za današnjo stanje je običajno tako skrit globoko v podzavesti, da je v sedanjosti nedostopen zavesti. Ne spomnimo se. Tudi če bi se spomnili, verjetno ne bi znali povezati vzroka in posledice.

Kadar je v moji globini ideja, da iz kateregakoli vzroka moram jesti (piti), tudi bom. Ni druge poti. Od zunaj ni moč enostavno spremeniti te ideje. Podzavest je kraljica uma-telesa. Bolj, ko se osredotočamo na preveliko telesno težo, bolj utrjujemo to idejo. Naj poudarimo, da je za zmanjšanje telesne teže nujno razgibati telo in v soglasju s seboj spremeniti način življenja.

Notranje sile so močne, še posebej, če ne vemo zanje. Lahko se prisilimo in stradamo. Lahko trpimo zelo dolga leta, a dokler je globoko v nas vzrok, sila, ki zahteva, da jem in hranim svoja čustva, ni ravnovesja.

Zato za rešitev odkrijemo kaj povzroča neravnovesje in v kakšnih okoliščinah je nastalo. Vedno najprej ugotovimo vzrok, ki nas sili, da jemo preveč. Ko ni več vzroka, notranje sile, izgine pritisk, močna želja po hrani in spreminjanje prehrambenih navad pospremimo z ustrezno usmeritvijo. Ko dobimo potrditev notranjega uma, da sprejema nove, zaželene prehrambene navade, jim dodamo tudi usmeritev glede telesne aktivnosti. Ko podzavestno želimo spremembo, jo dosežemo mnogo lažje. Praksa kaže, da so učinki najboljši, če spremembe zajamejo vse troje, telo, intelekt in duha.

Ko ni več notranje rane, ki jo je treba dnevno hraniti, si telo oddahne. Zato gremo k vzroku, poiščemo rano, jo pozdravimo in se šele zatem posvetimo krožniku.

Več je v temi KO HRANIMO PRAZNINO - kljuka.

Ponosni smo, ker boste vi ponosni nase!

---

DOGODEK, 1. 6. 2009

Kako naj si dovolimo ustvarjalnost?

Vzrok za tvoje težave leži v omejitvah tvojega intelekta,
ki zavira ustvarjalnost uma,
ko nadzoruje in skozi sito ne spusti novih idej.

Friedrich Schiller, 1788
Pismo prijatelju

Kako odpremo vrata, za katera sploh ne vemo, da do?

Učenje je čudovita igra, ki je povrhu zelo zabavna.
Vsi otroci se rodijo s tem prepričanjem in ga ohranijo toliko časa, dokler jih
ne prepričamo, da je učenje naporno in neprijetno delo. So otroci, ki se jih
tega ne da naučiti. Zanje je učenje do konca življenja zabavno in njim
je učenje edina res pozornosti vredna igra.

Za take ljudi imamo prav posebno besedo. Rečemo jim geniji.

Glenn Doman

Kot je pojasnil Friedrich Schiller v pismu prijatelju leta 1788, je največja ovira za ustvarjalnost nenehni nadzor vseh idej. Nenehna pimerjava globokih idej, nadzor vsega povedanega, je prevelika ovira za ustvarjalnost. Primerjamo ali je ideja smiselna, logična, pametna. Da se ne osmešimo. Kar je seveda paradoksalno, ker je novo vedno drugače od sedanjega. Vse okrog nas je bilo najprej novo, mnogokrat povsem drugačno od vsega tedanjega. Celo povsem drugače od mnenja vseh okrog nas. Vseh! Spomnimo se bratov, ki sta mislila in naredila drugače. Zgradila sta letalo. Pomislimo kakšen je bil odziv pred nekaj desetletji, če je kdo rekel, da bo moč iz Ljubljane v Maribor priti v eni uri.

Ko smo otroci, nimamo takšnih ovir. Verjetno se spomnimo zgodb o otroški ustvarjalnosti? O tem, kako so želeli stehtati slone, ki so prispeli z ladjo starodavni Egipt. Kako, ko ni bilo tehtnice za tako veliko maso? Ali zgodbo, ko je bil tovornjak previsok, da bi šel pod nadvozom na cesti? Naučeni smo, z množicami podatkov, da iščemo zapletene rešitve. V našem stalnem spominu, v podzavesti, so množice informacij o vsem mogočem, ki smo jih shranili iz časov sodelovanja v šolskih izobraževanjih. Imena, letnice rojstva, smrti, naslove del, poimenovanja, razvojne teorije, vse logično razporejeno, urejeno in shranjeno. Pomanjkljivost sedanjosti v primerjavi s preteklostmi so delne slike, ni celostnega pogleda. Ker je preveč podatkov, informacij. Vse prevečkrat neuporabne za ustvarjalnost. Nismo se naučili uporabljati, povezovati znanje človeštva za novo.

Kako iz tega načina razmišljanja, ki temelji na shranjevanju in ponavljanju podatkov? Vse preveč je naravnano na ogromno množico pravil. V sebi imamo ogromno pravil, ki jih moramo poznati in upoštevati. Kršitev je kaznovana, splošni temelj življenja je kazen. Strah. Strah hromi. Ne gre, če je naša edina strategija pritiskanje zavore.

Iz znanja človeštva smo izdelali program, ki vodi od začetka, trenutnega stanja, do točke, ko v sebi prebudimo, prepoznamo in ponovljivo prikažemo izjemno ustvarjalnost.
Podobno ali enako so ustvarjali največji ustvarjalci: Nikola Tesla, Thomas Edison (Tesla in Edison sta bila velikokrat presenečena, da sta hkrati odkrila isto - danes vemo kako je prišlo do tega), Jossef Ressel, Albert Einstein, Leonardo da Vinci, Erwin Schrödinger, John von Neumann, Paul Dirac, Johann Sebestian Bach, ... Albert Einstein je, ko je sedeč razmišljal, imel v vsaki roki kamen. Čemu?

Program vodi korak za korakom v smer povečane ustvarjalnosti na zanesljiv način. Kako?

Najprej odstranimo morebitne ovire ustvarjalnemu razmišljanju in opazovanju , kot so pomanjkanje samozavesti, prešibka samopodoba, premočan tok razpršenih zavestnih misli - šibko samozavedanje, starodaven strah, izvirajoč iz hude stiske iz otroštva. Enako postopamo je pri učenju tujih jezikov v hipnozi. Brez tega je učinek mnogo manjši in kasnejši.

Nato vzpostavimo pretok ustvarjalnega toka iz globin podzavesti v zavest. Povečamo tok zaznavanja okolice, spreminjanje podatkov iz okolja v vsebine, iz virov znanja, močno pospešimo hitrost branja, zgolj s preletom, prelistanjem knjige pomnimo nje vsebino, na enostaven način prejmemo odgovor na zahtevno vprašanje iz podzavesti, shrambe vsega, kar smo kdajkoli v življenju videli, občutili.

Poudariti je, da so tehnike enostavne, takorekoč se jih lahko nauči vsakdo.

Ponosni smo, ker boste vi ponosni nase!

Vse delavnice so predstavljene na naših predstavitvah. Čas predstavitev je zapisan v temi DOGODKI

DVE PESMI, V KATERIH LAHKO BESEDE
SPREMENIMO V VEČNOST

PRVA PESEM

Zate, ljubezen moja

Že zdavnaj bi jo moral napisati.
Pesem.
To pesem o tebi.

Pesem, ki govori o tebi, samo o tebi.
O tebi, ko mirno gledaš ptice. V zadnji toploti večera.
O tebi, ko se tvoje misli sklanjajo nad rože najinih spominov.

O tebi, ko iz vode hrepenenja srkaš najino prihodnost.
O tebi, ko se plašno ozreš proti meni.
Pričakujoče.
Tako nežno.

Že zdavnaj bi jo moral napisati.
To pesem.
A se vedno znova zavem,
da tako čudovite pesmi kot si ti, o ljubezen moja,
sploh ni mogoče napisati.

Uroš Plantan
Iz zbirke Zate žena, čudovita ljubezen moja

DRUGA PESEM

Zapleši z menoj

Nocoj bo govora o ljubezni
in jutri zvečer prav tako.


Pravzaprav ne vem za nič bolj primernega,
o čemer bi lahko govorili,
dokler ne bomo umrli!

Hafis
iz angleškega jezika z ljubeznijo prelila Barbara Škoberne

SOKRAT