Tega nisem nikoli dojel, a mislim,
da je to huda bolezen. "Čas se mi zmika!
Čas dirja kot žrebec!" - Daj mi vsaj malo časa."
Tako tarna beli človek.

Pravim, da je to najbrž neke vrste bolezen;
denimo na primer, da belec želi karkoli početi,
kar mu veli srce, morda bi šel rad na sonce ali
bi se rad vozil s kanujem po reki ali
ljubil svoje dekle.
To veselje si največkrat pokvari z mislijo:
"Čas mi ne dopušča, da bi se veselil."
Čas bi že bil, toda on ga pri najboljši volji ne vidi.
Navede tisoč stvari, ki mu jemljejo čas.

Iz govora južnomorskega poglavarja
Tuiaviija iz Tiaveje

 

Naredimo tokrat drugače!

Opredelitev ali oznako težave prepustimo koncu in razmišljajmo najprej o svojem stanju.

Kot vemo, pusti vse kar se nam dogaja, v naših telesih sporočila. Moji meni, Vam seveda Vaši dogodki, ki jih doživljate Vi, puščajo sledi - zapise v Vašem telesu.

Odločimo se za preizkus.
Med tem, ko beremo seznam težkih življenskih neprilik, poslušajmo svoje telo. Če zaznamo spremembo počutja v nelagodje ali celo strah, to pomeni, da je ostalo v telesu sporočilo, ostala je energija, ki se je zbrala ob dogodku. Ta energija še vedno čaka na sprostitev, a dokler sprostitve ni, življenje ne more biti najlepše. Našteti so dogodki, ki nas »zaznamujejo«, ki v nas ohranjajo neprijetno energijo, ki jo naš um-telo zbere in zapiše v za nas težkih trenutkih. Gre za notranje doživljanje. Nista pomembna opazovalka, opazovalec, gre za osebno (moje, tvoje) doživljanje dogodkov, za zelo težke trenutke, ki so močno zaznamovali um-telo.

V nadaljevanju je seznam dogodkov, ki lahko v nas ohranijo energijo, ki jo naš um-telo zbere v za nas težkih trenutkih. Medtem, ko berete seznam, poslušajte svoje telo. Če zaznate kakšno spremembo, pomeni, da je v vas ostanek energije, ki se je zbrala v takšnem dogodku v vašem telesu in od takrat čaka na sprostitev.

Hujši dogodki: vojna, resne čustvene, telesne in spolne zlorabe, žrtev nasilja ali priča nasilju (med staršema), hude telesne poškodbe, hujše neravnovesje, bolezen.

Manj hudi dogodki: manjši trki z avtomobilo, kirurški ali (hujši) zobozdravstveni posegi, še posebej kadar smo bili prestrašeni (otroci) anestezirani, globlji telesni posegi, preiskave, kot je rektoskopija, padci ali poškodbe otrok in starejših, s kolesom, naravne katastrofe kot so potres, poplava, požar, izdaja prijateljstva, bolezni z visoko vročino, vročina, mraz, veter, glasni poki (dojenčki), rojstvo, zapuščeni dojenčki, malčki (sirotišnica).
Zdaj poslušajmo svoje telo!

Kaj se zgodi v trenutku, ko moje um-telo zazna nevarnost? Hipoma pride do močnega odziva, genetsko programiranega. Ker gre zares. In takšen je tudi odziv. Odziv je genetsko naravnan. Vsebina pa ni v celoti.

Kako vemo, da je nekaj nevarno? Od zelo vročega predmeta se umika že dojenček, ki nagonsko ve in čuti da je nevarno. In okolje? Kako vemo, kaj je in kaj ni nevarno? Tega se naučimo. Od staršev, ljudi, ki so v času prvih let z nami. Otrok gre in raziskuje svet. Ko pride do neznanega, se ustavi in pogleda starša, starejšo sestro, brata ali varuško. Če se nasmehne(ta), je varno iti naprej. In če takrat ni nikogar, ko se ozremo in sprašujemo za usmeritev? Če je tako zelo velikokrat? Kasneje opazimo ta primanjkljaj na vedenju te osebe. Taka oseba se težko umiri in usmeri pozornost na eno temo dlje časa.

Tako v življenju programiramo naše odzive. Vse dogajanje si zapomnimo, saj je to ključnega pomena. Vedeti kaj je dobro in kaj je nevarno. Kje je ljubezen in kje je strah. To je pomembno.

Možgani v hipu, ko pride do zaznave in spoznanja nevarnosti, vključi alarm. Sporočilo je povsem jasno: zdaj gre za preživetje!

V takšnem stanju se:
1. kri usmeri iz notranjih organov v mišice,
2. izključi notranji obrambni (imunski) sistem in
3. kri usmeri iz čelnega režnja možganov v njih druge dele.

Čimveč energije se iz celotnega telesa uporabi za boj ali beg. Zato gre čimveč krvi v mišice. Zato se izključi notranji obrambni sistem, da se ne porablja energija. Zaradi hitrosti odziva se zmanjša zavestno delovanje, preklopi se na podzavestni odziv, ki je mnogo hitrejši.

Učinki so:
- poveča se dovzetnost za okužbe (spomnimo se izpitne mrzlice in nahoda, ..),
- povečana raztresenost in zmedenost,
- padec intelegence, ker v takšnem stanju ne moremo logično razmišljati,
- zmanjša se rast novih celic, ki nadomeščajo milijone celic, ki dnevno umrejo.

Vso razpoložljivo energijo, iz celotnega telesa, ogroženi uporabi za boj ali beg. Zato gre večina krvi v mišice. Izključi se notranji obrambni sistem, da se ne porablja energija. Zaradi hitrosti odziva se zmanjša zavestno delovanje, deluje le podzavestni odziv, ki je mnogo hitrejši.

Tako je, če smo prestrašeni, če čutimo hud strah.

Travmatična je takšna izkušnja, ko te energije ne (u)porabimo in ostane zamrznjena v telesu vse življenje. Travma je najprej telesna (fiziološka), zgodi se najprej v našem telesu, nato se razširi na um in čustva.

Živali se odzivajo drugače. Ko je takšen dogodek mimo, njihovo telo to energijo porabi. To dobro vedo čuvaji v narodnih parkih, ki (vedno), ko žival iz ujetništva spustijo nazaj v njihovo naravno okolje, očakajo, da telo živali uporabi to energijo, šele potem jo spustijo. Sicer živali ne preživijo. Ljudje smo ta starodavni odziv zavrli. Ta genetski odziv je še v nas, le sprožiti ga je treba. Lahko tudi kadarkoli kasneje.

Vrnimo se na hud dogodek. Kaj občutimo takoj zatem? Poveča se utrip, spremeni se dihanje, postane hitro, plitvo, tlak se poveča, mrzli pot, čutimo močno mišično napetost, misli podivjajo, se ponavljajo, pojavi se huda zaskrbljenost. Naravno se moč tega stanja uma-telesa povečuje, doseže vrhunec in zatem umirja in vrne v običajno stanje. Pri vračanju v običajno stanje se tresemo, trepetamo, čutimo valove vročine, globoko dihanje, upočasnjen srčni ritem, sproščanje mišic in sprostitev in končno varnost. Takšna je naravna pot.

Pri odzivanju lahko občutimo popolno telesno napetost in zožitev zaznave. Vso pozornost usmerimo zgolj na nevarnost. Razširijo se oči. Da bolje vidimo nevarnost. Kri gre tudi iz kože v mišice (bledica), mišice so pripravljene na delovanje. Lahko pa tako otrdimo, da v hipu zamrznemo. Občutimo lahko nemoč, ohromelost. Ta občutek zavira pretirano vzburjenost sistema in je neskončno resničen.

Potlačitev in zanikanje realnosti (ni se zgodilo) nas ščiti pred prehudim strahom, bolečino. Spomin na ta dogodek postane prekrit in težje dostopen. To se ni zgodilo. Resničnost je prehuda, zato se pretvarjamo, da se to ni zgodilo (npr. smrt nam ljube osebe). To lahko občutimo, kot da se del telesa izklopi. Po dogodku, kasneje, je pogosta tudi stalna (kronična) bolečina tega dela ali organa našega telesa.

Zdaj se posvetimo znakom. Najprej takojšnjim, nato kasnejšim, ki se pojavijo tudi leta kasneje. Seznam ni vseobsežen, namenjen je za usmeritev, za občutek, da spoznamo mehanizem delovanja.

Takojšnji in malce kasnejši znaki so: povišana čuječnost (na preži), peobčutljivost na svetlobo in zvok, hiperaktivnost, pretirana čustvena odzivnost, hipni močan odziv, nočne more, močna nihanja razpoloženja (jeza, žalost, jok), pretirana sramežljivost, zmanjšana samozavest, nespečnost.

Znaki, ki se lahko pojavijo mnogo kasneje, tudi leta zatem, so: panični napadi, huda bojazen, fobije, zožitve zavesti, izogibanje krajem spominov, ljudem, privlačne postanjeo nevarne okoliščine, zasvojenost (alkohol, kajenje, prenajedanje), pretirana ali pojemajoča spolna aktivnost, pozabljanje, nezmožnost imeti koga rad, se globlje povezati z drugimi osebami, strah pred smrtjo, poškodovanje sebe (z rezilom, steklom, orodjem, ..), izguba vere vase, v druge.

Znaki, ki rabijo več časa za razvoj in največkrat se v življenu prizadete/ga prej pojavijo že navedeni (modri in zeleni) znaki. To so: pretirana plašnost, zapozneli, zmanjšani čustveni odzivi, nesposobnost predanosti ljudem ali ciljem, stalna izčrpanost in šibka energija, fibromialgija, težave z obrambnim sistemom (imunskim sistemom), kot je pretirano ali zmanjšano delovanje ščitnice in drugih žlez z notranjim izločanjem, glavobol, migrena, bolečine v vratu in hrbtu, stalna bolečina, astma, težave s kožo (dermatitis), nepravilna prebava ("živčno" črevesje), hujše bolečine pred, med menstruacijo, depresija in stalno pričakovanje katastrofe, občutki oddaljenosti v družinskem okolju, tujec v domačem okolju.

Težave lahko odkrijemo v dovolj globokem hipnotičnem stanju in začnemo zdraviti pravi vzrok bolečine. Ko je ta ozdravljen, kmalu izginejo posledice.

Večina prizadetih nezavedno želi ponoviti svoje travmatično dogajanje v upanju, da bo izid ob ponovitvi drugačen, boljši, uspešnejši, da se bo našel način za drugačen, srečnejši izid. Otrok podoživlja zgodbo na svojih risbah. Jasen primer so tudi uboge ženske, ki so bile zlorabljene v njihovem otroštvu, v upanju na drugačen izid, v svoji nemoči, »prodajajo ljubezen«.

Ni vedno enostavno ugotoviti vzroka iz odkritih znakov. Opozorilo je lahko pogostost določenega početja. Ponavljajoči se isti tip poškodb je že morda sporočilo. Vedno poškodbe nog, na primer.


Um-telo nam pošilja opozorila. Najprej blago, naslednje opozorilo je močnejše in vse močnejše... in nabor znakov, bolečin je vse bolj pester.

Ko v avtu, s katerim se peljemo, nenadoma zasveti rdeča lučka, večinoma nemudoma ukrepamo. Ustavimo in odpravimo vzrok, sami ali v avtomehanični delavnici.

Potem zasveti drugače in močneje in takrat opozorila ni več moč enostavno spregledati.


V Društvu hipnoterapevtov Slovenije smo izdelali program ugotavljanja vzrokov znakov, ki kažejo na travmatičme dogodke v našem življenju ter reševanja, zdravljenja prvotne bolečine. Ko je prvotna bolečina pozdravljena, izzvenijo znaki. Um-telo ima modrost, ima znanje in če ima tudi vire energije, zna pozdraviti sebe.

Za spreminjanje neravnovesij moramo iti tja, kjer so nastala. K vzroku. Res, ta pot ni prijetna, a je edina, ki resnično pomaga in vodi k rešitvi.