Daleč sem od doma in vse predolgo
se s tem spoprijemam čisto sam ..

Kaj in zakaj se mi je to zgodilo? Večno vprašanje, ko zboli naše um-telo. Ko je res hudo. Bolezen, neravnovesje našega uma-telesa povzroči strah. Najpogostejši krivec je strah. Strah, ki nastane zaradi pomanjkanja varnosti. Varnost nam da ljubezen. Ljubezen, ki jo prejemamo najprej od naših staršev, okolja, v katerem rastemo in tudi od življenske/ga sopotnice, sopotnika, če jo/ga imamo. Ljubezen, ne sobivanje.

Ko doživljamo hude preskušnje, mora um-telo najti izhod iz zanj težke preskušnje. Mora. Kasneje to pozabimo in nimamo več dostopa do teh tako zahtevnih dogodkov, vsebin. Prehudo je, da bi to doživljali, občutili vsak dan. Tudi zato z besedami ne pridemo do vzroka.

Trije pomembni vzroki vodijo k hudim neravnovesjem našega uma-telesa. Kadar tak vzrok živi v nas, se njega globoke vsebine ne zavedamo popolnoma. Ti vzroki so tako globoko v nas, da se jih ne zavedamo. Malokdo želi zavestno hudo zboleti. Zbolimo zaradi globoke rane, ki se je ne zavedamo.

Prvega poimenujemo: bolezen moja, rad te imam! Rad te imam zato, ker v moje življenje prineseš to, kar tako dolgo pogrešam, potrebujem in želim. Brez česar ne morem več živeti. Pozornost. Le tako globoko v sebi upravičim pozornost. Pozornost do sebe in pozornost ljudi v mojem življenju do mene. Le tako svojim mislim dovolim, da gredo nazaj k meni. Le takrat zasveti okrog mene in moje lačno srce prejme majhne koščke nežnosti. Le tako mojemu srcu zadiši po ljubezni in suho morje posušenih solza zasluti že pozabljeno.

In če ozdravim? Potem tega koščka svetlobe, ki je posijal zaradi bolezni, v meni ni več.

Drugega poimenujemo: življenje moje, tako hladno si! Toliko razočaranj, preveč. Ne zmorem več. Nič svetlega, izguba službe, življenske/ga sopotnice, sopotnika, ljubezni. In še dolgovi. Preveč je zame. Bolezen je moja rešitev, umik iz vsega, česar ne zmorem več. Kot skozi steklo vidim veselje drugih, vidim njih smeh, njih objeme. Tu na moji strani tega ni. Sam/a hodim po praznih ulicah do zore. A svetloba jutra ne doseže mojega srca. Samo eno srce imam in toplote v njem več ni. Le slabotno žareč pepel v njem živi. Ne morem več. Tu se srečam s svojim koncem.

Ni več ničesar, kar bi me vrnilo v življenje, ki ga ne zmorem. Ne, po teh hodnikih hladnih, mračnih, ki se imenujejo življenje, ne, dovolj je. Čeprav vem, da je nekdo tu ob meni, tega ne čutim. Prazno je, kamorkoli pogledam mrak in hlad. Tebe ni. Slišim te, vidim senco tvojo. Toda čutim te ne.

Kadarkoli odprem naslednja vrata, vedno isto. Dovolj je. Naj bodo ta vrata zadnja.




Tretjega poimenujemo: bolezen, ti si moja pravična kazen! Že odkar pomnim, vem in čutim globoko v sebi, da sem kriv/a. Nisem bil/a vreden, vredna, ljubeče pozornosti staršev. Kriv/a sem. Nisem vredna, vreden, ljubeče pozornosti ljudi okrog mene. Nje, njega. Moram zboleti. Nikomur ni mar zame, to pogosto čutim. Nihče me ne opazi. Nihče ne ve zame, za moje bolečine. Le takrat, ko je narobe.

Praznino neslišne tišine v meni ne morem več polniti z narisanimi nasmehi. List mojega življenja je pretežek, da bi ga obrnil/a. Vse, kar ni prav, za vse to sem kriv/a jaz. Ni več smeha, samo praznina je še tu. Tako domača je, kot bi bivala v meni od večnosti.




Nočem več v življenje, ker vem kaj je moja pravična kazen.


Kadar so vzroki neravnovesja, bolezni, takšni, tako globoki, je težko. Nočemo ozdraveti. Ne gre zato, da hočemo umreti. Gre za to, da nočemo in ne moremo ozdraveti. Čemu naj se vrnemo v življenje, iz katerega nas je rešila bolezen? Šele zdaj prejmemo več pozornosti, sočutja, bled nadomestek ljubezni. A ozdravitev nas vrne tja, od koder smo zbežali.

Sprememba do sebe in drugih do nas mora biti večja. Takšna, da posveti v globoko praznino! Ko spoznamo, da je bolezen smerokaz in jo sprejmemo kot opomin, darilo in se ji ne upiramo, ji s tem »vzamemo moč«. Takrat gre za premik v razmišljanju in dojemanju življenja.

 

Giorgos Zampetas, Mikis Theodorakis - iz filma Grk Zorba:

Temna je bila pot mojega potovanja
Dokler nisem srečal tebe
Pridi k meni
Do roke moje

Pripravi posteljo za dva
Za tebe in mene
In izgubiva se v objemu
Da se ponovno rodiva v življenje

Jaz bom objel tebe in ti boš objela mene
Jemala boš iz mene in jaz bom jemal iz tebe
Izgubil se v očeh bom tvojih
In hodil z usodo tvojo

Pripravi posteljo za dva
Za tebe in mene
In izgubiva se v objemu
Da se ponovno rodiva v življenje