Resnično raziskovanje ni v osvajanju novih dežel,
ampak v gledanju z drugačnimi očmi.

Marcel Proust

To, kar mislim, da sem jaz, to, česar se spominjam o sebi, je le delček mojega življenja. Kakšna je in kako nastane slika o meni? Kar se spominjam, ne, to nisem cel jaz. Spominjam se, kar nisem pozabil ali potlačil globoko v podzavest. Ne spominjam se vsega, a kljub temu vse moje izkušnje delujejo na sedanjega mene.

Spominjam se, a na svoj način. Možgani niso kamera, ki jo postavimo in potlej pogledamo kaj je v njej zapisano. Mnogokrat je slišati, da to ni realno, to ni bilo tako, .. Moja realnost je samo v meni. Življenje in svet zaznavam na svoj način. Vse podatke, ki jih občutijo čutila, možgani ne zmorejo spremeniti v vsebino. Ko smo utrujeni, slabše vidimo, slišimo. Podatki, ki pridejo, se po različnih poteh (nevronih) razdeljujejo, združujejo in potem nastane moja realnost. A to je združitev mojega življenja do tedaj in podatkov, ki prihajajo vame. Vse se primerja, združuje z zapisi mojega življenja in tako drsim skozi čas in spreminjam, dopolnjujem realnost življenja.

Pogled na kamelo mi pove, da je to žival, ki živi v določenih pogojih. Žival, ki v naravi ne živi v Sloveniji (samo v ujetništvu). To so podatki iz zakladnice šolskega znanja. Toda to ni vse, kar je moja realnost. Mnogokrat, vsi poznamo to, pogled, beseda, slika, glasba, sproži tok misli, nezavednih občutkov, ki v meni sprožijo čustva. Možgani iz doživljanj mojega življenja sestavijo svojo realnost. Vse moje preteklosti ni moč
predelati. Izjemni smo. Naši možgani v sekundi časa naredijo sto trilijonov obdelav. Zato kamela ni samo kamela. Pravzaprav je kamela in vse ostalo zgolj ime. Morda imamo s tem občutek, da zdaj vemo. Aha, kamela. To je .. Če izrečemo napačno ime, imamo občutek, da ne vemo.

A to so zgolj imena. Pomembno je, kaj vse je v meni povezano s tem imenom. Tudi, če ne vemo pravega imena te živali, na primer, je moja realnost ob pogledu enaka.

Priklic je odvisen tudi od mojega stanja. Vesel, zadovoljen, se spomnim mnogo več, kot prestrašen. Prestrašen se spomnim slabše. Žalosten se spomnim več žalostnih dogodkov. Vesel sem sproščen, žarim in malokaj me spravi v slabše stanje.

In zdaj je čas za pomembno vprašanje. Se lahko naučimo kako postanemo srečni? Odgovor je morda presenetljiv: lahko! Naučili smo se kako postanemo nesrečni, žalostni, otožni, prestrašeni. Naučimo se lahko tudi kako postanemo srečni! Temu je posvečena posebna delavnica.

Več o tem bo predstavljeno na predavanjih, ki so napovedana v temi Dogodki.

Še besede za ta hip:

V MAJHNI KAPLJICI JE MOJE ŽIVLJENJE,
DOLGO, A SKRITO,
OČEM PRENEKATERIM NEVIDNO.

V BISERNI KAPLJICI JE DUŠA,
MIRNA, BLEŠČEČE BELA,
A NEBOLEČA.

V DELČKU KAPLJICE JE SKRITA ŽELJA,
PRIČAKUJOČA, URESNIČLJIVA,
ODLOČNO RAZPOSAJENA.

V RAZLITI KAPLJICI JE NORA LJUBEZEN,
RDEČA, ŽAREČA,
MOČNO GOREČA.

MNOGO KAPLJIC JE ČUDOVITO MORJE,
JE ŽIVLJENJE, JE DUŠA IN ŽELJA
IN LJUBEZEN, KI PRESENEČA.

MOJCA