..
Se spomniš, kdo sem bil? Še vedno čutiš?
Lahko najdeš mojo bolečino? In jo pozdraviš?
Potem se me dotakni zdaj!
In iz mene izženi temo!
Ker le ti me lahko napolniš s svetlobo!
In me narediš spet celega ..,

Don Mclean: Križišča (Crossroads)

Ko govorimo in so besede namenjene reševanju žalosti, otožnosti, depresije, odvisnosti od alkohola, hrane, .., govorimo napačni strani možganov.

Leva polovica možganske skorje (možganov) sprejema podatke iz zunanjega sveta in podatke, kolikor zmore, primerja s shranjenimi, ter jih spreminja v informacije. Če rečemo: "ta ima 40", nam besede ne povedo veliko. Je zgolj število. Če slišimo to na hodniku zdravstvenega doma, zna to biti visoka vročina. Ko podatku dodamo pomen, nastane informacija, vsebina. Možgani so nenehno, zelo, zelo aktivni. Tudi ponoči. Še posebej ponoči. V budnem stanju (in tudi v spanju) iz zunanjega sveta skozi čutila sprejemajo tok podatkov, ki jim dodajo pomen. Pravzaprav naš um ves čas posluša. Tudi, ko smo brez zavesti. Vedno posluša. Tudi v komi (zato je moč človeka priklicati, vrniti iz kome). Um zaznava tudi občutke. Vse podatke primerja  z našo zgodovino. A ni moč vseh podatkov enako dobro opremiti s pomenom. Še posebej takrat, ko smo utrujeni. Takrat slabše slišimo, vidimo. Pomnimo slabše. Zato možgani iz celotnega toka podatkov iz zunanjega sveta izločijo le njim pomembne vsebine. Ponoči, v spanju, možgani pretvarjajo dogodke, vsebine, spoznanja iz začasnega v trajni spomin. Proti jutru. Zato je spanje pomembno.

Tako za nas nastaja realnost. Realnost je v nas, nikjer drugje. Pogled na drevo, na primer, je lahko za vsakega drugačen. Kdor je tam prvič objel svojo prvo ljubezen, bo drevo zaznal povsem drugače kot gozdar, ki redči gozd.

Pomen je odvisen od preteklih občutkov. Predvsem od vsebine, ki se je ne zavedamo. Zato je odziv včasih takšen, da preseneti celo nas. Beseda, dejanje, lahko nehote tako močno osvetli bolečino iz naše davne preteklosti, da nas povsem iztiri. Preseneti nas naše lastno vedenje, odziv.

Notranji svet oblikuje desna polovica možganov. Notranje vesolje. Desna polovica se razvije do drugega leta, leva do petega. Občutki, moje notranje vesolje, vse je že davno tu, ko se dokončno prebudi intelekt. Pri petih letih (s kritičnim umom, ta pa največkrat nastopi že prej). Nato, pa do konca življenja, tako se nam dozdeva, vodi naše življenje. »To je pametno, smiselno, racionalno«, so besede, ki jih uporabljamo, ko uporabljamo čas življenja. In vse okrog nas opredeljujemo na tak način, se nam zdi. Kakšna iluzija! Občutki so pred in po prihodu na svet. In prihod. Tako zelo pomemben za naše življenje.

Ti in kasnejši občutki so glasba našega življenja, po kateri nezavedno plešemo vse življenje. Vrtela se bo v neskončnost. Ne da bi se zavedali. Do trenutka, ko se odločimo, da ugotovimo kakšna bolečina živi v nas.

Vrata med levo in desno polovico, med zunanjim in notranjim svetom, niso široko odprta. Povezava je pri ženskah močnejša, širša. Zato ženske močneje čutijo sebe. Zato je to žensko obnašanje tudi družbeno bolj sprejemljivo. Moške z ženskim vedenjem (moška) družba večinoma zavrača.

Raziskovanje vesolja je v današnjem času (dandanes) raziskovanje temne snovi.  Ta se nahaja tam (je tam), kjer so nekdaj menili, da je prazen prostor. Del vesolja smo. In temna snov našega notranjega vesolja je podzavest. Dokler je ne osvetlimo, ne moremo ničesar reči o silah, ki delujejo na nas vsak dan in na katere ne znamo, ne moremo, vplivati. Ker sploh ne vemo, da so tu. Ves čas. Zbolimo iz skrivnostnih razlogov. Vzrok je za zastorom, ki ga ne odstremo. Ker govorimo napačni strani možganov. Na napačen način. Z besedami.

Avtor fotografije: Iztok Kolar

Slaba komunikacija med zunanjim in notranjim svetom, med levo in desno stranjo možganov, pomeni razcep med tem, kar mislim, da čutim in tem, kar čutim. V temi z naslovom Možgani, razvoj možganov, je opis pomembnejših delov in njihove vloge.

Za spremembo vedenja, občutkov, telesnih neravnovesij, moramo iti tja, kjer so nastala. K izvoru.

Stalna izčrpanost lahko izvira iz časa rojstva. Mlado bitje se trudi dolgo časa priti na svet k svoji mamici v ljubeč objem, a ji ne uspe. Izčrpano bitjece odrasle roke položijo na ta svet. Izčrpanost je (bila) odtlej zapisana v najglobljem spominu. Večno. Zato bo to bitjece kot odrasel človek izčrpano. Nenehno. Brez energije. Ni pomembno koliko človek počiva, ta zapis bo nenehno iz globine notranjega vesolja vplival na sedanjost.

Za rešitev je le ena pot, ki vodi nazaj v čas, kjer je težava nastala. 

Nobene težave ni moč rešiti z istim nivojem zavesti, ki jo je povzročila.

Albert Einstein