Moj krik: zgodba enega življenja
Sem otrok iz inkubatorja. Ko sem prišla na svet, je bilo odločeno, da bom ločena od najbolj življensko pomembne osebe, moje mamice. Ker moji nohti niso bili dovolj razviti. In so me dali v plastično škatlo s pokrovom na vrhu, skozi katerega sem pet tednov gledala v strop. Včasih so se v mojem vidnem polju prikazale sestre, ki so pogledale, če so vse cevke pritrjene.
Morali so pozabiti name in mojo nujno potrebo po mamici. Drugače si ne morem predstavljati zakaj niso prišli k meni. Trajalo je pet tednov, da so popustili mamičinim prošnjam in sem prišla k njej. Ko sem prišla k njej in me je, svojo hčer, prvič objela, me ni spoznala. Vsak dan mojega življenja je pod vtisom mojih prvih dni.
Ko se zjutraj zbudim, je tu bolečina. Ni nobenega jasnega razloga za to in ne najdem besed, da bi povedala zakaj. Vstanem, si pripravim kavo in grem nazaj v posteljo, upajoč, da bo bolečina minila. Razmišljam, koliko časa je tu ta bolečina in sanjam o dnevu, ko bom zjutraj pogledala skozi okno in me ne bo bolelo. Sanjam o dnevu, ko bom pozabila bolečino prvih dni, ko sem se prebujala v dan brez moje mamice.
Praznino dneva polnim s čakanjem. Čakam, da dan oddide in pride jutro. A jutri je vedno enako. Polni me praznina in ne pusti nič prostora za kogarkoli, karkoli. Ubija moje misli in občutke. V meni ni prostora za ljudi, knjige, glasbo, sonce, dež. Ni prostora za mehkobo pogleda, za toplino dotika, za vonj travnika, šepet listja, prijetnost prekopicevanja, za rdeče oblake, ko gre sonce spat, nežnost skakanja po mivki, trepetanja ob pogledu na ljubljeno osebo. Zato, ker čakam. Spreminjam se v krog iz minute v minuto. Krog, ki se vrti okrog ničesar. In ko se dovrtim, se začne vrteti znova. Zato, ker ni ničesar, kar bi ga ustavilo. Nič ga ne poganja. Želim si, da bi se ustavil. In bi lahko šla na sprehod v dežju brez misli. Da bi občutila samo kapljice, padajoče na moj obraz in ne kapljice, spreminjajoče se v solze obupa po letih čakanja. Ko hodim, se moje misli nenehno vračajo k majhni punčki, ki je tako dolgo čakala na svojo mamico in ni imela ničesar, da bi ublažila strašno bolečino.
Rabim ljudi, da vedo kako huda bolečina je v meni. Vsak dan. Vsak trenutek. Kadar pogledaš v moje oči, upam, da boš lahko videl mojo bolečino. Upam, da ne boš preveč strog do mene, ker me že boli. Kadar pišem, upam, da boš med vrsticami zaznal bolečino, ki jo čutim. Vsaka moja beseda je odsev bolečine in polna upanja, da bo nekdo slišal tihi krik. Ni pomembno o čem pišem. Lahko je karkoli, o učinku inflacije na nezaposlenost, o simboliki Malega princa. Vseeno. Kadar pišem, pišem vedno o sebi, upajoč, da bo kdo slišal povsem majhno deklico, ki jokajoč kliče svojo mamico, a je predaleč in me ne sliši. Mislim si, da bo morda ta, ki bere, slišal njen jok in odšel po njeno mamico.
Edino, kar mi prinaša olajšanje, so cigarete. Postanem omotična in tako za nekaj minut zmanjšajo bol. Sedim s cigareto, gledam v nebo in razmišljam o življenju. Razmišljam kakšno je moje življenje in kakšno bi lahko bilo. Izčrpana sem od stalnega trpljenja. Vsa moja energija gre tja. Ničesar ni pomembno. Izpit, ki ga imam naslednji teden. Popolnoma mi je vseeno za novoletne praznike. Ko pomislim na ulice, osvetljene z majhnimi lučkami različnih barv, drevesca, okrašena in darila pod njimi, vse to, se zdi, ni za mene. Gledam druge in mene tu ni, samo opazujem. Od daleč. Življenje je nekje daleč od mene, na drugi strani življenja reke. Jaz samo opazujem. Življenje je tam pri lučkah, a jaz nikoli ne morem priti tja. Kadarkoli se napotim tja, me ustavi bolečina.
Upam, da razumeš. To je moje življenje. Pet tednov pred 30 leti me je prepustilo agoniji in od takrat vsak dan boleče pogrešam mojo mamico. Toda mamice ni bilo in je še vedno ni, ker je kmalu preminila. Naj kričim kakor hočem, me ne sliši. Če jo srečaš, ji lahko prosim poveš, kako močno jo pogreša njena hči. Prosim. Prosim, povej ji o moji mucki. Kako jo stisnem in ji šepetam v uho: "Saj vem, je že dobro, tu sem, tu čisto ob tebi!". Kako dolgo jo objemam. Morda bo razumela, kako močno jo pogrešam, da me dvigne, stisne k sebi in mi zašepeta v uho: "Rada te imam. Zdaj je vse v redu, tukaj sem!". Svoj obraz skušam pritisniti ob njenega in ji v joku povedati kako je teh pet tednov opustošilo moje življenje. Želim, da posuši moje solze in mi vrne, kar sem izgubila pred dolgimi leti. A moram opustiti upanje, da bo kdaj prišla. Ker tudi takrat ni prišla.
Dan, ko pride, bo moja roka dosegla svetlobo in ne bo več tekla med menoj in življenjem. To bo dan, ko se bodo solze rodile iz sreče in ne več iz bolečine.
Globoka otožnost se nikoli ne neha. Ne vem več ali sem jaz otožnost ali je otožnost jaz. Tu je. Tu sem. Pomeni moj popoln neuspeh. Popoln polom. Nisem uspela. Ne bom uspela. Ničesar mi ni in ne bo uspelo. To me še posebej močno preplavi takrat, ko vidim uspehe drugih.
Ne vem, kaj nenehno prinaša otožnost vame, ki biva v meni več ur ali več dni. Ne znam in ne morem storiti nič, da bi jo ustavila, ko se zliva vame. Občutim jo kot veliko črno luknjo, iz katere ne morem več. Popolnoma sem prazna, nemočna in brezupna. Zdi se mi, da sem kriva za to, da sem tam in ne morem ven. Krivim sebe. Ko nisem v tej temni globini, takrat se zdi tako neresnična. A tam sanjam o koncu. Včasih se v tej temi tudi premakniti nisem mogla. Vsi ostali so bili tako drugačni, tako daleč od mene. In brez mene. Obraz se mi je spremenil v masko in misel na smeh je bila tako neverjetna in tako zelo neskončno oddaljena. Občutek osamljenosti in izolacije je največji del moje depresije. Trenutno sem padla tako globoko, da komaj pišem.
Noseča sem in čez tri mesece se bo rodil moj prvi otrok in ohromljena sem zaradi strahu kako bodo moji občutki osamljenosti vplivali na njegovo življenje. In kako bo bolečina v meni vplivala na moje zmožnosti biti mamica. Strašno me skrbi zaradi poporodne depresije, ker se zavedam, da bo takrat, ko bom v rokah držala novo bitje in ga sprejemala na ta svet, v meni močno zažarela strašna bolečina. Ker mene nihče ni objel in nežno sprejel na svet.
Zdaj, po srečanjih s seboj, zaznavam, da je občutenje bolečine naredilo prostor za nove, prijetne občutke, ki so tako zelo lepi kot je zelo težka pot do njih. Primer je moj 30. rojstni dan. Mesece pred tem dnevom sem bila v agoniji kaj narediti za ta dan, za moj rojstni dan. Končalo se je tako, da nisem storila ničesar in sem večji del dneva preživela v joku, ko solzam ni bilo konca.
Zvečer sva se z možem odločila, da greva sama na večerjo. To je bil najlepši dan mojega življenja. Veselje, sreča in celovitost so bili kar do tedaj še nisem občutila. Povedala sem mu, da je bila vsaka solza vredna občutkov tega večera. Depresija me je oropala lepih stvari, ki jih nudi življenje. Občutenje bolečine je pot, da v mojem življenju naredim prostor tudi zanje.
