Pesem, pismo in Ti

Pesem

ZATE, LJUBEZEN MOJA

Gledam te.
In vedno te vidim prvič, ljubezen moja.
Tako lepa si v rosi mojega jutra.
Primerjam te z oblaki, narisanimi na rjuhi tvojih sanj.

Božam te.
In vedno te božam prvič, ljubezen moja.
Tako nežna si v vonju mojega jutra.
Primerjam te s sanjami, pojočimi o tebi.

Gledam te.
In te poljubim.
In ko te poljub moj prebudi, se zopet zgane vesolje najino.

Uroš Plantan
Iz zbirke Zate, žena moja, ljubezen moja

Pismo

Za Te!
Na tem čudovitem potovanju, ki mu rečemo življenje, odpiramo občutke. Znova in znova. Tu so že od večnosti in ko v pepelu zrastejo nova žareča krila, zopet vstanemo, po nekaj negotovih korakih krenemo odločno - v smeri srca do novih močnih občutkov. Vsi poznamo zgodbo o legendarnemu ptiču, najstarejši ptici na planetu Zemlja, vedno znova in znova porajajoči se v življenje, o Feniksu. A vsi ne vemo, kaj ga je vedno znova in znova vzdigovalo iz večnega pepela z novimi žarečimi krili. Ljubezen. Najmočnejše, kar je.  

Tudi Ti si prav na tem delu poti iz večnosti nazaj v večnost. Hromi te strah. Tu je samo zato, da čutiš, močno čutiš sebe! Res je, boli, zelo boli, ko izginemo v pepelu, ko zgori občutek in izgine lepota trenutnega obzorja. In ko zgori tudi bolečina, o kako je to lepo, se z novimi, še bolj žarečimi krili podamo na novo pot in tedaj se zavemo kakšna moč je v nas, da se, čeprav zvijajoči v bolečinah, zopet rodimo in zmoremo ponovno začutiti lepoto življenja. Ljubezen.

Res, ladje so resda najbolj varne v pristanišču, a to ni namen, zaradi katerega so zgrajene. O, ne. Narejene so za potovanja, za viharje. Tudi takšne, drugačne. Nikoli nismo sami, le zaradi trenutne teme tega ne vidimo in ne čutimo. Ti si kapitan/ka srca svojega. Zdaj rabi pristanišče. Pristanišče rabi kdor je ranjen. Ki ima hudo rano. Ti! Da se zaceli in potlej bo lačno doživetij in občutkov želelo spet tja, do viharjev močnih.

In zdaj poglej naravnost v svoje srce! Začuti kako ga oblija svetloba vseh nedelj tega sveta. Samoto enačiš z osamljenostjo. Ni tako. Nekaj časa bodi sama, samotna, podari si čas. Sprejmi se. Stopi naprej do sebe, svojega notranjega vesolja. Da zopet odkriješ in začutiš svojo notranjo lepoto, pojdi do rož čudnih, pojdi do težkih vrat. Samo bodi tam. In enkrat se bodo odprla povsem sama. Ne gre za moč sveta, gre za srečanja s seboj. Za to uporabi svojo roko. In le tako dobiš še več sebe in notranje moči.

Odkrivala si zunanji svet, ki je lahko čudovit toliko kolikor se v njem zrcali notranja lepota. In tega je toliko v tebi, da boš lahko samo strmel/a. Opisujem Ti to, kar že dolgo čaka nate in se v tem trenutku, ker še nisi stopil/a čez ognjeno črto, zdi neverjetna pokrajina nenavadnih živali, rastlin.

Vse to je tu in čaka nate!

Primi mojo roko, da greva do mostu. Naprej greš sam/a. Kadarkoli začutiš! Ko veš!


Tvoj sopotnik na potovanju, imenovanem življenje

Ti

Kako naj živim v mojem majhnem svetu, družini, brez ljubezni? Brez nežnosti, topline. Brez pozornosti. Brez pohvale? Kar pomnim, mene ni v tej hiši. Morda tudi zaradi veliko marmorja, celo miza je kamnita? Oba starša sta taka. Hladna. S petimi leti sem začela z violino. Pri sedmih sem začela z baletom. Oče nikoli ni prišel na nastop. Pa tako lepa sem bila v baletnih copatkih. Mami enkrat. Takrat me je oštela, da nisem bila dovolj nasmejana.

Notranji um išče pot do rešitve, do cilja. Iz neprestanega občutenja hladu, ko ni topline. Ko je povsod okrog mene strah. Rešitev je lahko stradanje, zavračanje hrane. Moje sporočilo je jasno in zdaj dobim pozornost staršev. Ki jo zavračam in hkrati nujno rabim. Je tudi kazen - poglejte kaj ste (mi) naredili (zdaj sem anoreksična!).

Moja realnost je v meni, nikjer drugje. So dnevi, ko si obupno želim pohvalo, ne le neprestane kritike. Na delu, doma, v družbi. Za to naredim vse, kar je treba. Dandanes je težko biti ženska. Tisoče krem, ki me lepšajo, pomlajujejo, naredijo privlačno moškim, tudi ženskim očem, gladijo kožo na nogah. Hodim naj kot mačka po ozki ograji in se malce pozibavam okrog težišča. Sem kriva, ker ne znam? Saj vem, da sem.

Včeraj sem na trebuhu opazila majhno gubico, hudo znamenje hude nevarnosti, imenovane debelost. Kako naj junija na sebi zadržim poglede moških? Kako naj bom sproščena? V kopalkah. Nikakor. Tudi obleke moram menjati, stare so že dve leti, ena jopica celo tri leta. Rada sem ženska. A težko mi je biti ženska. Pa še trideset nisem. Če ne bi bruhala, kar pojem, res ne vem kako bi bilo. Imela bi najmanj dve številki večjo srajčko. Zdaj se oblečena počutim še kar v redu.

Notranji um išče pot do rešitve, do cilja. Iz neprestanega občutenja nezmožnosti, občutka krivde, debelosti. In jo najde. Tudi za ceno življenja. Mojega.

Anoreksijo ne vidimo kot bolezen, ker je znak strašne bolečine. Posledica. Naj poudarimo, da gre za občutenje osebe. Le tam je njena realnost. Morda se zunanjemu opazovalcu ali staršem zdi vse v redu. Saj sta tako otroštvo imela tudi onadva. Gre za občutenje njunega otroka, največkrat punčke, punce, mladenke, ženske. Ostalo ni pomembno. Pritisk na to osebo ne deluje, saj rešitve v njeni podzavesti ni moč enostavno spremeniti. Tudi, če želi zavestno spremeniti smer, je to zelo težko. Rešitev je moč najti pri izvoru, v Tvojem hladnem, brez topline živečem srcu. Pri Tvojem topline, ljubezni lačnem srcu. Ko tam zažari lučka, je to znak za možnost, da se želiš in zmoreš globoko v sebi usmeriti k svetlobi. To ni dovolj. Za vrnitev na svetlo stran je delujoča vsa družina.

Bulimijo ne vidimo kot bolezen, saj je znak slabe samopodobe. Zato so pomembna mnenja drugih, za katera oseba naredi vse. Strah, da nisi sprejeta, Te vodi v osamljenost. Druge ženske so lepše, boljše, bolj uspešne, bolj sposobne, vitkejše, bolj erotične. Ne smeš se jeziti, zato se ta enegija usmeri navznoter. Nekdaj ustvarjalna se umakneš vase po začetku bulimije. Kar poglobi občutek krivde. Z moškim težko živiš, saj bi tako razkrila svojo skrivnost. Kar poglobi Tvojo osamljenost. Rešitev je moč najti pri izvoru, pri koreninah Tvoje samopodobe. Ko tam zažari lučka, je to znak, da se želiš in zmoreš globoko v sebi usmeriti proti svetlobi.

Kot je bilo že večkrat poudarjeno, z besedami ne pridemo do najglobljih bolečin, ki izvirajo iz prvih mesecev in let življenja. Res, lažje je, ko o tem povemo komu in izvemo, da imajo tudi drugi enako, celo hujšo težavo. Malce lažje je. Začasno.

Zato to potovanje zdravljenja bolečin ne gre z besedami, ne govorimo veliko. Komaj kaj. Namen je občutiti čimveč zatajevanih in zatajenih čistih čustvev, ki smo jih morali skriti v najgloblje globine svojega srca. Tu so ves čas in čakajo in se želijo izraziti. In se, kar zaznamo kot žalost, jezo, bolečino v hrbtu, anoreksijo, artritis, .. Skriti smo jih morali, da smo preživeli v okolju, ki nam ni dalo, kar vsakdo rabi. Ljubezen. Povsem vseeno je kakšen je bil razlog.

To neskončno pomanjkanje topline, nežnosti, objemov, prijetne pozornosti se močno čuti vsak dan. Čutimo na primer neskončno žalost in ne vemo, da je to žalost, ker me moja mamica ni poslušala, ni upoštevala, ni objemala. Ne, pozornost je bila na storilnosti in ubogljivosti, sicer je prišla kazen. Takole:" Cel dan je iskal in zvečer je dobil!". Kakšna zmota, kakšna napaka, saj so otroci le odsev svojih staršev. In kakšne posledice celega življenja dolge.

Namesto ljubezni smo bili deležni dresure, okvirjanje v pravila. Verjetno vsi poznamo: "Le kaj si bodo drugi mislili?", "Zakaj si tako umazan/a, kje si bil/a?", "Ne, nisi dovolj pridna, priden (=ubogljivost), ne greš ven, v kino, ..", "Pospravi, da bo lepo, obiski pridejo!", "Res te je lahko sram!", "To ni nič, saj ne boli! Pa kaj, si cmera?", "Zdajle nimam časa, da pogledam tvojo sliko, bova jutri, če bo kaj časa - saj razumeš!", "Tiho bodi!".

Naš notranji um najde rešitev in začne se zmanjševanje telesne teže, energije je vse manj. Zato se začno ugašati sposobnosti uma-telesa. Četudi se zavest spremeni in oseba želi nazaj, na sonce, ne more več. Bolečina v srcu je prehuda, nikoli izražena, nikoli slišana. Za rešitev je treba do okamenjenega srca in pozdraviti njegove rane. In besede tja ne sežejo.